Dobre knjige
3036 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Spremljevalka ; Misleči trs ; Črna bolezen
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Nina Berberova

Spremljevalka ; Misleči trs ; Črna bolezen

Ljubljana, Mladinska knjiga, 1991

Št. strani: 157


Prevod: Marjan Poljanec


Zbirka: Zenit
Žanr: kratka zgodba

Narodnost: ruska književnost

Znotraj mene so bile ure tesnobe, obupa in upa še naprej moja skrivna lastnina.

Literarni svet Nine Berberove je svet ruskih izseljencev, intelektualcev in umetnikov v prvi polovici 20. stoletja, ki se daleč od domovine nenehno prilagajajo življenju v tujini, z vsako selitvijo začenjajo znova, kar jih sili v nenehno samospraševanje in ponovno izumljanje samega sebe, stikov s soljudmi in lastnega mesta v družbi. Tudi v zbirki treh daljših kratkih zgodb, ki so v originalu izšle kot trije samostojni kratki romani, sledimo glavnim osebam na več prizoriščih: v zgodbi Spremljevalka potujemo iz Peterburga v Pariz; v zgodbi Misleči trs smo v Parizu, Stockholmu in v Benetkah; v zgodbi Črna bolezen se premaknemo iz Pariza v New York in Chicago. Vendar so vsi ti kraji samo kulisa dogajanja v ljudeh – Berberova razkriva najbolj skrite kotičke src svojih literarnih oseb. Ubeseduje globine človeških stisk, pogosto kontrast med zunanjim svetom in notranjim doživljanjem. V prvi zgodbi spremljamo rast mlade pianistke Sonje, ki postane klavirska spremljevalka uspešne pevke. Med njima se razvija na videz pozitiven odnos, vendar se Sonja počuti ujeto, nenehno načrtuje svojo osamosvojitev. Izve, da ima pevka ljubimca in ve, da je to orožje, ki ga bo v pravem trenutku uporabila proti pevki, a jo prehiti razvoj dogodkov. Drugo zgodbo pripoveduje mlada ženska, ki kar trikrat ostane brez istega ljubljenega moškega Einarja. Prvič jo zapusti, ko iz predvojnega Pariza odpotuje v rodni Stockholm; drugič, ko več let po vojni na obisku v Stockholmu namesto ljubimca najde poročenega Einarja, ki ga žena Emma niti minuto ne pusti samega in nenadzorovanega, in tretjič na skupnem dopustovanju v Benetkah. Takrat se še enkrat potrdi, da je Einar samo pasivna figurica na šahovnici lastne žene. To pa mlada neodvisna intelektualka nikakor ne želi postati. Zato se odpove Benetkam, prijateljstvu z Emmo in po desetletju hromeče zaljubljenosti naposled tudi Einarju. V tretji zgodbi je prvoosebni pripovedovalec moški, mlad vdovec, ki kljub srečanju z zanimivimi ženskami tako v Franciji kot v Ameriki, ne more preboleti izgube svoje mlade žene in odživi svojo mladost osamljen in s hromim srcem. Pripovedna moč Nine Berberove so njeni lirični opisi, ki ustvarjajo posebno nostalgično vzdušje; bogato močno doživljanje literarnih oseb s številnimi utrinki spominov in drobni zanimivi in navdušujoči detalji izmišljenih in realnih literarnih prostorov. Tako lahko tudi v tej zbirki uživamo ob učenem mačku v Benetkah; razmišljamo o no man's landu, ki ga po Berberovi ima vsak človek; uživamo v izmišljenem Chicagu, in skupaj z Berberovo čakamo na odo pesnikov za švedske galoše, »tako izpopolnjene, da je kar čudno, da doslej ta predmet še ni bil opevan v poeziji.« Z zbirko smo slovenski bralci leta 1991 prvič dobili tri dela Nine Berberove v slovenščini, letos (2018) je v slovenščini izšla njena Knjiga o sreči. Vsa dela je prevedel Marjan Poljanec. Upamo, da bomo lahko kmalu v slovenščini brali tudi njeno avtobiografijo.



Odlomek iz knjige

V njenem ravnovesju je bilo nekaj, kar me je tako prevzemalo, da sem se je kar bala, imela prav odpor do nje. /... / Prav tako nisem dvomila, da ima z Berom naključno »avanturo« – ta beseda je bila v zvezi z njo tako nesmiselna, kot če bi njenemu presenetljivo »neoporečnemu« in skladnemu telesu nenadoma dodali bergle. In da jo veže z Berom dolga, težka in nemara brezizhodna ljubezen, tudi nisem dvomila. Čeprav so bila njena čustva obsojena na neuspeh, je še zmerom žarela od trajne sreče. In zaradi te večne sreče sem si jo tolikanj želela kaznovati. (str. 49)

Že od ranih otroških let sem mislila, da ima vsak človek svoj »no man's land«, kjer je sam svoj gospodar. Prvo življenje je vidno vsem, drugo je tisto, ki pripada samo posamezniku in zanj ne ve nihče. To sploh ne pomeni, da je z nravstvenega gledišča prvo moralno, drugo nemoralno, ali da je s policijskega gledišča prvo dovoljeno, drugo prepovedano. Vendar živi človek kdaj pa kdaj brez nadzora, v prostosti in tajnosti, sam ali v dvoje; eno uro na dan, en večer v tednu ali en dan na mesec. In to tajno in svobodno življenje se nadaljuje iz enega večera (ali dneva) v drugega, te ure si sledijo v nadaljevanju. (str. 83)

Že veliko let sem ravnodušen do vsega na svetu, toda ljudje ne marajo tega, nehajo se meniti zate, ogledala te ne odsevajo več in odmev ti neha odgovarjati. Saj bi rad ozdravel, a ne morem. Ne morem se znebiti te črne bolezni, ne morem ustati od mrtvih. Od dneva njene smrti je preteklo na milijone let, hitim kdove kam, se vrtim v krogu, živim v krajih, kamor kot da sploh nisem prišel. in tudi jaz ničesar ne odsevam. (V njej je bilo vse, kar mi je bilo drago v našem osončju, vse drugo sta bila samo Uran in Neptun. Ko je bila ob meni, se mi ni dalo listati zanimivih knjig s slikami ali brez njih, glasba in zvezdnato nebo pa sta prihajala do mene, kakor da se lomita skoznjo. V njej – dobri ljudje – se mi je ves svet kazal v prijazni podobi, vse drugo sta bili Uran in Neptun.) (str. 154)



Cobiss povezava

Glej tudi

link več o avtorici


Predmetne oznake: Ljubezenski partnerji, Ljubezen, Umetnice, Izseljenci


Prispeval/-a: Magda Vremec Ragusi, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 23.7.2018 11:05:49
Zadnja sprememba: 23.7.2018 11:05:49
Število ogledov: 422