Dobre knjige
3042 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Najlepša neznanka svetloba E-knjiga
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
4,7
Št. ocen:3









Vladimir P. Štefanec

Najlepša neznanka svetloba

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2018

Št. strani: 286


Zbirka: Nova slovenska knjiga
Žanr: družinski roman (tudi rodbinski)

Narodnost: slovenska književnost

"Bivanje v razpoki med samostjo in osamljenostjo"

Tematika romana je fotografija. Fotografija in svetloba, ki je tesno povezana z njo, pa nista le vodilna motiva zgodbe same. Roman namreč tudi po zunanji plati vzbuja videz uokvirjene fotografije. Prolog in epilog ter znotraj njiju šest poglavij. Glavna oseba, fotograf Filip, o čigar bivanju in čutenju pripoveduje tretjeosebni vsevedni pripovedovalec, je še edini živeči član nekdaj znane fotografske družine. Začetnik, Filipov ded, je bil sicer slikar portretist, a že njegov sin, Filipov oče, je obrt v skladu z napredkom tehnike v začetku 20. stoletja spremenil v fotografiranje. Z obrtjo sta se nato ukvarjala še oba sinova, Rudolf in Filip. Filip se po smrti brata in očeta znajde sam. Čeprav nadaljuje s fotografiranjem preminulih, kar je bila njegova neprostovoljna zadolžitev že od nekdaj, si vendarle želi, da bi iz takšne mračne zadolžitve nekoč stopil na svetlo. Filip veliko razmišlja o svetlobi, njenem zamiranju, umiranju in smrti, ne le kot fotograf, temveč tudi filozofsko. Skozi usode očeta, brata, bratove ženske, bolehne sestrične, matere plemkinje, ki je sam ni nikoli spoznal, in nazadnje skozi svojo, samozavestno izstopi iz razpoke, ki ga je priklepala na smrt. Ko se v ozadju le ne bi zlovešče napovedovala druga svetovna vojna...



Odlomek iz knjige

S Teophilinim portretom je povezal tudi svoje premisleke o svetlobi, ki se jim je kot fotograf pogosto posvečal. Ni tuhtal le o tem, koliko in kakšno svetlobo potrebuje, da bo posneta fotografija čim bolj podobna temu, k čemur je ob njenem nastajanju stremel, ampak tudi o bolj filozofskih ali pa pesniških vprašanjih. Spraševal se je, na primer, o tem, kdaj in kako umira in dokončno umre, zamre svetloba. V studiu je bilo to preprosto; ugasnil je luči in bila je tema, zunaj, na prostem, z razpršeno, naravno svetlobo pa je bilo bolj zapleteno. Vsaj stokrat je opazoval, kako svetel dan prehaja v mrak, kako se mrak gosti, temni, kako svetlobi zmanjkuje moči, dokler ne začne popuščati še mrak, ki se nato nenadoma preda in hitro omahne v temo. O teh stvareh so premišljevali tudi fiziki in prišli do dokaj preprostih, s preizkusi dokazljivih odgovorov, a ti Filipa niso zadovoljili, zdeli se se mu preveč hladni in odrezavi, brez pravega občutka za tako neotipljiv pojav, kot je svetloba. Njemu se je zdelo, da jo bolje predstavljajo alegorije, poosebljajoče ženske figure, obdane s soncem, luno in s kakšno baklo v rokah. Že sončna vprega boga Heliosa se mu je zdela neustrezna predstava o svetlobi, pa ne le zato, ker se je nanašala samo na enega njenih virov. Že od nekdaj je bil preprosto in brez kančka dvoma prepričan, da svetloba mora biti ženska, tista svetloba, kar izraža že sama beseda za njeno poimenovanje. In ko je gledal Teophilin portret na pisalni mizi, se mu je zdelo, da bi svetlobo in njeno ugašanje lahko predstavljala prav ta ženska, prav to milo, mirno obličje.

Str. 170 - 171



Cobiss povezava
Najlepša neznanka svetloba - Biblos


Glej tudi

link Bukla


Predmetne oznake: Fotografija, Fotografi, Fotografski motivi, Plemiške rodbine, Svetloba, Smrt, Umiranje


Prispeval/-a: Julijana Voroš, Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota
Objavljeno: 8.6.2018 9:48:01
Zadnja sprememba: 10.10.2019 12:56:46
Število ogledov: 1213



Kritike

Vladimir P. Štefanec je plodovit leposlovni avtor, tuja pa mu nista niti žanr kriminalke in mladinska literatura. Za svoje delo na področju leposlovja je bil že večkrat nominiran za nagrado kresnik, tudi za svoj zadnji roman, »Najlepša neznanka svetloba«. V njem se pisatelj posveti pomenu svetlobe in časa, ključnima elementoma, ki sta potrebna, da nastane fotografija – ta je, med drugim, vstopna točka v pripoved o Filipu, njegovemu bratu Rudolfu in očetu, ki v začetku 20. stoletja, nekje na severovzhodu Slovenije vodi fotografski studio Lipnik in sin. Avtor romana je sicer predavatelj teorije fotografije, diplomirani filozof in umetnostni zgodovinar, zato ni naključje, da se v romanu prepleta večina njegovega širokega znanja.

Romaneskno zgodbo pisatelj pripoveduje skozi Filipa, najmlajšega izmed sinov, ki s svojim rojstvom prekine družinsko idilo. Njegova mati, očetova edina prava ljubezen, umre med porodom. Mešanica krivde in nikoli zares občutene materine topline naredijo Filipa izredno občutljivega, tudi za podobe, ki so s pomočjo svetlobe in fotografske opreme ostale ujete v času. Preko fotografij skuša razumeti, kdo so osebe, družina in prišleki, ki gradijo in nemalokrat podirajo njegov čustveni svet. Šest ključnih poglavij romana tvorijo podobe in odnosi, ki so zaznamovali Filipa. Vsi se v neki točki stekajo v tisto, kar definira Filipa kot nekoga, ki je prišel na svet z ogromnim davkom, ki ga ne bo mogel odplačati niti domačim niti sebi. Filipova mati je vseprisotna, njena prezgodnja smrt odmeva in protagonista romana vleče v iskanje njene manifestacije v tistih ženskah, pri katerih mu je dovoljena bližina. In čeprav ni zares kriv za smrt svoje matere, mu oče in brat na čustveni ravni to težko odpustita. Z njima zgradi sicer pošten, a kompleksen odnos, ki se nikoli ne izvije iz sence, ki jo je povzročilo njegovo rojstvo. Na to opozarja tudi siceršnja vloga Filipa v fotografskem studiu Lipnik; zadolžen je za fotografiranje mrtvih, kar je bila v tistih časih še povsem običajna praksa.

Vsebina romana je zavita v način pripovedovanja, ki ga bi lahko pripisali meščanskemu romanu in se kot tak niti ne trudi, da bi učinkoval kako drugače. Slogovno pisatelj zasleduje literaturo, ki je nastajala ob koncu 19. stoletja in začetku 20. stoletja in s tem nedvomno poudarja dogajalni čas romana. A hkrati z retoričnimi prijemi prav te literature, mestoma učinkuje vzneseno in sentimentalno. Bralca takšna izvedba pisanja lahko navduši ali pa odvrne, saj skrbno zapisane povedi, ki resnično povzemajo bistvo lepega pisanja, ne ponujajo inovacije, ki bi posegla dlje od tega. Na podoben način so razviti tudi junaki romana, ki jih pestijo skrbi in bolezni tistega časa, med katerimi je najpogostejša »sušica«, tuberkuloza. Pisatelju sicer nikakor ne moremo očitati, da je neprimerno prikazal zgodovinski čas in like v njem, saj podrobno opisuje modo, arhitekturo, načine obnašanja in kulturo tistega obdobja, vendarle pa se bo bolj zahtevnemu bralcu po nekaj straneh verjetno zazdelo, da bi pisatelj lahko več časa namenil manj stereotipni oz. romantični predstavi obdobja. Glavni moški protagonist je telesno šibek lik, ki je po nesreči obstal v nekoliko nižjem družbenem sloju, a je vseeno umetniško in intelektualno notranje živ ter čaka, da nanj končno posije svetloba. Ženski liki so brez izjeme lepi, svetovljanski in zasanjani; berejo Byrona, Éluarda ali knjižico »Priprava na smrt«, prav tako čakajoč, da jih nekdo ali nekaj odreši iz hrepenenja po nečem več. Protagonisti romana »Najlepša neznanka svetloba« so upovedani tako, da jih zagotovo poznamo že od prej in se v skladu s tem tudi ravnajo, vsaj nekje do polovice romana, ko sta še živa Filipov oče in brat.

Vse to se nekoliko spremeni, ko Filip ostane sam z bratovo izbranko, Beatrix – Tujko, ki jo je ta pripeljal s seboj iz Belgije. Roman se v tej točki začne premikati proti Filipovi osvoboditvi; brez očeta in brata lahko začne svoje življenje in posel voditi po svoje. Močneje prihaja v ospredje tudi skozi celoten roman prisotna Plotinova filozofska misel, s katero si Filip razlaga čas in prehod tega v večnost, ki naj bi jo definirala odsotnost gibanja. Ko se Filipov čas začne premikati drugače, se počasi začne spreminjati tudi njegova razlaga Plotina ter roman postaja bolj gibek.

Filip ob Beatrix oživi in postane igriv. Ne upira se izkušnji s tujko, ki ga zapeljuje s svojimi idejami in telesom, čeprav ga njena pretirana sproščenost v določenih trenutkih plaši. Beatrix nima nobenega zadržka, da bi ga povabila v posteljo med inscenirano fotografsko seanso, med katero zanj pozira kot mrtva, oblečena v črne, žalne obleke njegove matere. Filip jo nerodno zavrne in tako se počasi začne odštevanje do njenega odhoda. Pred Filipom je novo poglavje, s sestrično Teophilo po mamini strani, ki jo bo po naročilu sorodnikov moral kmalu fotografirati mrtvo. Vendar Teophila ne umre, temveč s Filipom, nekje med umiranjem in vračanjem nazaj v življenje, zgradi platonsko ljubezen. Filip je zdaj, potešen tudi izventelesno, postavljen izven mrtve cone svojega prejšnjega življenja, s pomočjo svetlobe, ki jo oddajajo ženske »muze«. Ti mu dajo vse tisto, kar mu je smrt matere vzela in ga počasi, a zagotovo vlečejo naprej.

Pisatelj svojega romantičnega protagonista ob koncu romana preobrazi in mu odvzame simbole šibkosti, ki jih nosi njegovo telo. Filipa iz teme dokončno vrne ponovno najdena fotografija dečka s kodri, njegova lastna podoba iz časov, ko se še ni zavedal bremena svojega prihoda na svet. Deček s fotografije mu prišepne preprosto formulo za življenje: »SVETLOBA = SVOBODA«. Filip se zato ostriže in pobrije, nauči se, kako hoditi, da ne bi več šepal ter ni več kot »tisti pritlikavi francoski slikar«, Toulouse-Lautrec. Dokonča tudi svojo dolgo nastajajočo pesem, ki izvira iz verza pesnika Paula Éluarda, za katero izve od Beatrix. Naslovi jo »Svetloba« in prav proti njej se Filip skozi celoten roman vztrajno vzpenja. Roman »Najlepša neznanka svetloba« se kljub svoji večplastnosti končuje preprosto in, zelo verjetno, srečno. Zgodba o simbolno ponovno rojenem fotografu je polna sladko-grenkih spoznanj o človeški eksistenci, ki jih pisatelj vpenja v zgodovinsko dramo in bo zagotovo navdušila prav tiste bralce, ki si želijo skoka v stoletje in še malo nazaj.

Maša Pfeifer, 12. avgust 2019

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.