Najlepša neznanka svetloba

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2018

Št. strani: 286

Zbirka: Nova slovenska knjiga
Žanr: družinski roman (tudi rodbinski)

Narodnost: slovenska književnost

"Bivanje v razpoki med samostjo in osamljenostjo"

Tematika romana je fotografija. Fotografija in svetloba, ki je tesno povezana z njo, pa nista le vodilna motiva zgodbe same. Roman namreč tudi po zunanji plati vzbuja videz uokvirjene fotografije. Prolog in epilog ter znotraj njiju šest poglavij. Glavna oseba, fotograf Filip, o čigar bivanju in čutenju pripoveduje tretjeosebni vsevedni pripovedovalec, je še edini živeči član nekdaj znane fotografske družine. Začetnik, Filipov ded, je bil sicer slikar portretist, a že njegov sin, Filipov oče, je obrt v skladu z napredkom tehnike v začetku 20. stoletja spremenil v fotografiranje. Z obrtjo sta se nato ukvarjala še oba sinova, Rudolf in Filip. Filip se po smrti brata in očeta znajde sam. Čeprav nadaljuje s fotografiranjem preminulih, kar je bila njegova neprostovoljna zadolžitev že od nekdaj, si vendarle želi, da bi iz takšne mračne zadolžitve nekoč stopil na svetlo. Filip veliko razmišlja o svetlobi, njenem zamiranju, umiranju in smrti, ne le kot fotograf, temveč tudi filozofsko. Skozi usode očeta, brata, bratove ženske, bolehne sestrične, matere plemkinje, ki je sam ni nikoli spoznal, in nazadnje skozi svojo, samozavestno izstopi iz razpoke, ki ga je priklepala na smrt. Ko se v ozadju le ne bi zlovešče napovedovala druga svetovna vojna...

Odlomek iz knjige

S Teophilinim portretom je povezal tudi svoje premisleke o svetlobi, ki se jim je kot fotograf pogosto posvečal. Ni tuhtal le o tem, koliko in kakšno svetlobo potrebuje, da bo posneta fotografija čim bolj podobna temu, k čemur je ob njenem nastajanju stremel, ampak tudi o bolj filozofskih ali pa pesniških vprašanjih. Spraševal se je, na primer, o tem, kdaj in kako umira in dokončno umre, zamre svetloba. V studiu je bilo to preprosto; ugasnil je luči in bila je tema, zunaj, na prostem, z razpršeno, naravno svetlobo pa je bilo bolj zapleteno. Vsaj stokrat je opazoval, kako svetel dan prehaja v mrak, kako se mrak gosti, temni, kako svetlobi zmanjkuje moči, dokler ne začne popuščati še mrak, ki se nato nenadoma preda in hitro omahne v temo. O teh stvareh so premišljevali tudi fiziki in prišli do dokaj preprostih, s preizkusi dokazljivih odgovorov, a ti Filipa niso zadovoljili, zdeli se se mu preveč hladni in odrezavi, brez pravega občutka za tako neotipljiv pojav, kot je svetloba. Njemu se je zdelo, da jo bolje predstavljajo alegorije, poosebljajoče ženske figure, obdane s soncem, luno in s kakšno baklo v rokah. Že sončna vprega boga Heliosa se mu je zdela neustrezna predstava o svetlobi, pa ne le zato, ker se je nanašala samo na enega njenih virov. Že od nekdaj je bil preprosto in brez kančka dvoma prepričan, da svetloba mora biti ženska, tista svetloba, kar izraža že sana beseda za njeno poimenovanje. In ko je gledal Teophilin portret na pisalni mizi, se mu je zdelo, da bi svetlobo in njeno ugašanje lahko predstavljala prav ta ženska, prav to milo, mirno obličje.

Str. 170 - 171

Glej tudi

Bukla

Predmetne oznake: Fotografija, Fotografi, Fotografski motivi, Plemiške rodbine, Svetloba, Smrt, Umiranje

Prispeval/-a: Julijana Voroš, Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota
Objavljeno: 8.6.2018 9:48:01
Zadnja sprememba: 5.4.2019 11:48:43
Število ogledov: 750