Dobre knjige
2596 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Pišem pisma
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Lojzka Špacapan

Pišem pisma

Ljubljana, Knjižna zadruga, 2018

Št. strani: 113


Žanr: pesem

Narodnost: slovenska književnost

In meni ni več hudo.

V svoji novi pesniški zbirki je avtorica zbrala 49 pesmi, 49 iz dragih kamnov pesniško izklesanih toplih in ranljivih umetnin. Nedojemljivo skrivnost ljubezni in neulovljive trenutke avtorica zajema v tri ključne simbole, ki se pojavijo že v začetnih pesmih: nebo, ptica, srce. Ptica je vez med nebom in zemljo, med trenutnim in neskončnostjo. Ko se v pesničino srce vgnezdi ptica, srce postane človekova vez z nebom. Iz neba do srca prihajajo zlate niti, torej je nebo doma v srcu, točno tam, kjer domuje tudi poezija, ta usedlina božanskega v človeku. A že v deveti pesmi sonce postaja jesensko in zlate nebesne niti se iz središča srca umaknejo na njegove platnice. Po slutnji prihajanja nečesa neznanega v deseti pesmi se v enajsti pesmi prvič pojavi beseda smrt. Bela kot gora, višja od življenja. Ptice v tem delu zbirke postanejo labodi, ki jih avtorica vidi v vrsti, »kot otroci v krsti«, prinašajo belino, umiranje, kar se potrdi v naslednji pesmi, Sova, kjer je povezava snega, beline in smrti še stopnjevana, do lebdenja v pesmi Sneži. Nasprotje snega, torej smrti, so sončni kraji, v katere pesnica v naslovni pesmi oddaja besede iz svojega sveta. Skozi vse nadaljnje pesmi imamo občutek, kakor da se sprehajamo po robu, kot da nas avtorica vodi po črti horizonta, kjer se stikata nebo in zemlja, življenje in smrt. Z avtorico stopamo po tej neizogibni črti človeške minljivosti. To je prostor, kjer je avtorica premagana od daljav, kjer ni več pričakovanj, kjer ptice ne letijo, pač pa samo še drsijo, kjer prevladujeta žalost in jesen, ki »z golimi vejami biča svet«, prostor, kjer »vse je tu. // A vse je mimo.« Iz pesmi v pesem občutek odhajanja narašča, pesničin glas »je izgubil barvo, sijaj in šelest«, v pesmi Pesem pesem umre, v pesmi Postiljam pesnica »lega v pretekli čas«. Crescendo minevanja se zaključi v zadnji pesmi, Srebam svetlobo, ki jo lahko dojamemo kot smrt lirskega subjekta. Zbirka je izjemno tenkočutna interpretacija žalostne teme človeške minljivosti in ugašanja, poslavljanja, odhajanja, ki mu avtorica pogumno zre v oči. Brez pretvarjanja in iskreno, tudi z »lončkom solz v kavi.«



Odlomek iz knjige

VRT

Ko vrt zaspi,
mu preproga zlatic sanje zlati.
Ko vrt zaspi,
kresnice vanj utripajo
zvezdne luči,
murni mu brenkajo v sanje
in kobilice na violinice
pesmi poletja
in vnebovzetja
brenkajo vanje.

In meni ni več hudo.
Zvita v klobčič
dvigam zaporo
zlati vpregi,
ki drsi pome
čez zvezdno nebo.

(Str. 37)



Cobiss povezava


Predmetne oznake: Poezija, Umiranje, Ljubezen


Prispeval/-a: Magda Vremec Ragusi, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 11.5.2018 18:23:07
Zadnja sprememba: 12.5.2018 12:20:37
Število ogledov: 120