Dobre knjige
2713 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Tek na mestu
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Renata Salecl

Tek na mestu

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2017

Št. strani: 221


Zbirka: Kultura
Žanr: esej, kolumne, filozofska razprava, poučna kratka proza

Narodnost: slovenska književnost

Ideologija neoliberalizma žre naša življenja in kako deluje ta svet.

Renata Salecl, doktorica znanosti, je slovenska filozofinja, sociologinja in pravna teoretičarka. Predava po celem svetu in je napisala več knjig, prevedenih v številne jezike, s katerimi se je postavila ob bok eminentnim sodobnim mislecem. Pričujoča knjiga je sklop esejev, ki jih je objavljala v Sobotni prilogi Dela, napisanih navidez kot prijazno intelektualno kramljanje o zelo resnih temah. Kompleksen pristop in njen globok uvid ji omogočata tenkočutno razbiranje vzrokov sodobnih pojavov kot posledico družbene laži, eksploatacije in rastočega nezaupanja. Dotakne se vseh možnih sodobnih tem, družbenih razlik, tiranije izbire in samocenzure sodobnega človeka... Neomejeno potrošništvo in neoliberalni kapitalizem razlaga kot glavna vzroka za pojav agresivnosti, sovražnega govora, tesnobe, populizma, depresije, samomorilnosti, pohlepa in nepravične porazdelitve dobrin vsepovsod. Vedno se sprašuje, kako družbene spremembe vplivajo na posameznika in obratno. Upam, da je Renata Salecl slišana in da njene pronicljive misli že segajo do novodobnih odločevalcev.



Odlomek iz knjige

"Spomin na travmatične dogodke iz zgodovine ne sledi logiki časa. Ni nujno, da se jih bomo spominjali kmalu po tistem, ko so se zgodili. Lahko pretečejo leta, celo desetletja, videti je, da nas travma sploh ne zadeva ali pa da nekako shajamo, potem pa se zgodi nekaj razmeroma nepomembnega in travma izbruhne na zelo boleč način. Problem je, da se takrat, ko se ukvarjamo s travmatično izkušnjo iz preteklosti, težko naučimo kaj novega in težko prilagodimo novi situaciji, v kateri smo se znašli. To nezmožnost učenja so psihoanalitiki opazili pri mnogih imigrantih, ki so pobegnili pred nasiljem v domovini." (str. 189)



Cobiss povezava


Predmetne oznake: Samopodoba, Socialna psihologija, Kriminalna psihologija, Simptomi, Materializem, Travmatologija, Morala, Etika, Neoliberalizem, Prihodnost, Analitična filozofija, Spremembe, Povezanost, Nasilje, Genetika, Paradoks, Potrošništvo, Starševstvo, Medicina


Prispeval/-a: Cveta Hribernik, Knjižnica Domžale
Objavljeno: 13.3.2018 8:17:13
Zadnja sprememba: 13.3.2018 9:30:14
Število ogledov: 578



Kritike

Knjiga, ki nam ponuja v branje sedeminštiridesetih kolumn, ki jih je filozofinja in sociologinja Renata Salecl redno objavljala v Sobotni prilogi časnika Delo, sledi ideji, ki jo je v našem knjižnem prostoru posvojilo že nekaj znanih imen (denimo Miha Mazzini, N'toko, Miha Šalehar, celo Drago Jančar in nekaj časa nazaj Valentina Smej Novak). Besede 'znanih' nisem uporabil povsem po naključju, zdi se, da tovrstna izdaja zahteva izrazit simbolni kapital avtorja_ice, ali vsaj zadosten, da lahko premaga občutek, da smo nekaj »že brali in se nam ne zdi vredno brati še enkrat«.

A ne gre zgolj za simbolni kapital (ki avtorja_ico dela zanimivo_ega že zgolj zaradi prisotnosti), temveč tudi način. Več(ino) kolumn Renate Salecl sem poznal še preden mi je v roke prišla pričujoča knjižna izdaja, a mi je slednja kljub temu predstavljala zanimivo branje. Razlog? Do neke mere za to poskrbi sama zasnova kolumnističnega pisanja: gre za kratka besedila, čigar potek si stežka zapomnimo tako dobro kot denimo romanesknega (saj tam s knjigo nekaj časa 'živimo'), kar rezultira v občutku, da morda zapis beremo prvič. Pomemben vidik je bržkone tudi samoidentificiranje z avtoričinimi pogledi na svet, saj lahko levi politični pol njene kolumne prebira v dovoljšni meri samopotrjevalno, da mu ostanejo zanimive še precej časa.

Seveda pa ostajajo tu tudi manj strukturno zaznamovani razlogi. Kolumne, ki so v okviru knjige umeščene v več idejnih sklopov, ki zajemajo od treh do šestih zapisov, se le redko izneverijo pričakovani osnovni formi. Najprej imamo tu nek določen problem (lažnivi otroci, motnje pozornosti v digitalni dobi, problem samopoškodovanja ipd.), ki ga avtorica ponazori s primerom kakšnega zabeleženega kliničnega primera, medijske novice ali osebne izkušnje, čemur sledi analiza primera, navadno osnovana na psihoanalitičnem vpogledu, sociološki, psihološki (in še kakšni) študiji, bolj ali manj vselej začinjena s kritiko kapitalizma. Kolumne so jezikovno in idejno dostopne ter privlačne (k čemur pripomoreta nenavadnost in jasen potek primerov), vselej pa so tudi, vsaj na neki ravni analize, bralstvu zaradi vsakodnevnih tematik nekako 'znane'. Bržkone k hitremu teku branju pripomore tudi dolžina besedil. Na nekaj več kot dvesto straneh jih je namreč skoraj petdeset.

K čemu torej besedila sploh gravitirajo? Gotovo obstaja svojevrstna neobvezujoča raven besedil, ki učinkuje kot nekakšen poljudnoznanstveni dokumentarec, ki bi ga pred vsem drugim označili_e za zanimivega (karkoli že to pomeni) in obenem reproducira našo kulturno pripadnost k ljudem, ki … gledajo dokumentarce. Temu navkljub pa je (kot dokumentarci) Tek na mestu vendarle tudi dostopen uvodnik v način detekcije psihopatologij vsakdanjega življenja (pri tem je moja navezava na Freuda bolj ali manj vsebinsko prazna) in splošnega družbenega dogajanja v 'poznem/visokem/neoliberalnem kapitalizmu'. Ob Salecl se izkaže, da je nemalo večjih ali manjših družbenih dogodkov mogoče povsem legitimno umestiti v logiko akumulacije kapitala in pretirane produkcije, ter da je psihoanaliza povsem uporabno orodje, ki to detekcijo omogoča. Ergo: ob Salecl nam ne uide nekaj osnov kritike kapitalizma in malo psihoanalize, dveh konceptov, ki tako zelo narekujeta naše (družbeno) življenje že lep čas. In obenem dveh konceptov, ki sta se umestila globoko v nekatere izpeljave francoskega poststrukturalističnega momenta po eni strani, ter 'slovenskega' lacanovskega, teoretsko psihoanalitičnega (v katerega je bila Salecl vpeta že ob njegovem vzpostavljanju) po drugi strani. Tako Salecl preči polje dostopnejše družbene kritike po eni strani, ter (bolj ali manj) aktualnega dogajanja v akademski sferi po drugi.

Da obstaja 'ameriški' aspekt obravnavanega čtiva je zdaj menda že jasno, pogoste variante incipitov v slogu »Moj prijatelj mi je oni dan pripovedoval to in ono …« je dovolj jasen pokazatelj tega. In tu se zazdi, da imamo prav mogoče opravka s knjigo, ki je 'vse preveč ameriška'. Zdravstveni sistem, ki živi od prezasičenosti? Gonja proti glutenu (seveda ne v okviru dejanske intolerance in celiakije)? Podporna industrija za superbogataše_inje? Bržkone je tovrstna realnost aplikabilna na vsakdanje življenje večine zgolj v nekih obrisih in najbrž tudi za večinsko prebivalstvo bogatejših držav velja enako, ali drugače: zdi se, da knjiga mestoma preučuje zgodbe jet-seta. Toda, kot se izkaže tekom branja, so prav tovrstni obrobni primeri tisti, ki vzpostavijo entiteto, ki omogoča najlažjo detekcijo 'neke patologije'. Skrajen primer je tisti, ki odslikava manj skrajne, saj jih z nekakšnim karikiranjem, pretiravanjem dela jasnejše.
Že na začetku sem omenil vzporednice z nekaterimi avtorji_icami, ki so se prav tako odločili_e izdati zbrane kolumne. Kako se Salecl umešča mednje? Bralstvo, ki je vsaj približno seznanjeno s tovrstnim principom tudi Teku na mestu bržkone ne bo dodelilo posebne pozicije, knjiga namreč zapade tako pozitivnim kot ne tako zelo pozitivnim aspektom tega pristopa. Predvsem je pričakovati občutek svojevrstne prezasičenosti, pomislite: v tedenskih kolumnah je vsakič treba začeti na novo, tudi v določene koncepte je potrebno uvajati vsakič znova, pristopi k problemom so praviloma sorodni itd. In po drugi strani: če smo do avtoričinih kolumn količkaj naklonjeni_e bomo rade volje ponovno zagrizli_e vanje, fino se nam bo zdelo imeti vsa ta besedila na enem mestu, obenem pa bomo tako neprimerno lažje zaznali avtoričin svetovni nazor v njegovi celoti.

Pod črto: izdaja kolumn Renate Salecl v knjižni obliki je dobrodošla poteza. Gotovo že zato, ker se z besedili, ki se znajdejo v novinarskih logih rado zgodi, da po določenem času preprosto izginejo, če pa že na kakšnega vendarle naletimo nam kaj hitro umanjka njegov kontekst. A največji doprinos vidim v spletu avtoričinih metod in naslovljenih problemov. Prve segajo k sistemski kritiki in ne zgolj 'flikanju' težav, medtem ko so problemi najpogosteje izredno pereči in aktualni (ekološke katastrofe, revščina, družbene 'psihoze', radikalizacija politike, itd.), avtorica pa jih s svojim slogom in svojstvenimi vstopnimi točkami naslovi na morda nekoliko manj 'zlajnan' način, še bolj pomembno pa je, da jih dejansko naslovi, preučuje in skuša odkriti mehanizem, ki jih producira. V času post-faktičnosti in golega opredeljevanja pa je to še kako pomembno.

Aljaž Krivec, 1. november 2018