Donna Tartt
Lišček
Ljubljana, Cankarjeva založba, 2017
Št. strani: 877
Prevod: Uroš Kalčič
Žanr:
družbeni roman,
kriminalni roman,
filozofski roman
Narodnost: književnost ZDA
Včasih moraš izgubiti, da dobiš
Ali lahko vedno vplivamo na dejanja, ki nas usodno zaznamujejo? V katero smer bi zavila naša življenjska pot, če bi v nekih bistvenih trenutkih v preteklosti odreagirali drugače? Ali smo v resnici sami svoje sreče kovači? S temi temeljnimi vprašanji, s katerimi se v vsakdanjem življenju srečujemo tudi sleherniki, se v svojem monumentalnem in s Pulitzerjem nagrajenem romanu spopada sodobna ameriška romanopiska Donna Tartt, ki se je slovenski bralni javnosti prikupila že z romanom Skrivna zgodovina. Tarttova se tokrat prelevi v kožo najstnika, ki v nekem usodnem trenutku ostane brez matere, zaradi česar se njegovo normalno najstniško življenje v hipu spremeni v nekakšen divji rodeo, ki ne popusti do samega konca precej obsežnega romana. Avtorica ne skuša moralizirati, saj je dovolj distancirana od samega dogajanja in od protagonistovih dejanj, ki ga, čeprav jih skuša večkrat normalizirati in popraviti, nezadržno vlečejo k tragičnemu koncu, ki pa vseeno ni nujno neizbežen, če mu bo le dano preživeti tisto najbolj kritično življenjsko obdobje, ki sta ga tako usodno zaznamovala materina smrt in pa Lišček, slika nizozemskega slikarja Carela Fabritiusa.
In tako je Lišček ob tem, da je roman o izgubi in odraščanju, tudi roman o sliki in umetnosti, pa tudi roman o ljubezni in prijateljstvu in verjetno še o čem. V vsakem primeru pa gre za delo, ki ga je navkljub precejšnjem obsegu nujno prebrati. Za literarne sladokusce!
Odlomek iz knjige»Nič te ni videti, Theo,« je rekla Susanna, moja svetovalka (samo krstna imena, prosim, tu smo sami prijatelji!), »zunajšolske dejavnosti so tisto, kar povezuje naše dijake v urbanem kampusu. Še zlasti naše mlajše dijake. Tako lahko se je izgubiti.«
»Ja ...« Imela je prav: v šoli je bilo samotno. Osemnajstletniki in devetnajstletniki se niso družili z mlajšimi, in čeprav je bilo veliko sošolcev moje starosti in mlajših (celo neki trličast dvanajstletnik, o katerem se je šušljalo, da ima IQ 260), so bila njihova življenja tako kloštrska in njihova zanimanja tako bedasta in meni tuja, da se mi je zdelo, kot da bi govorili kak izgubljen srednjeveški jezik, ki sem ga jaz pozabil. Živeli so doma pri starših; njihova poglavitna skrb je veljala rečem, kot so ocene pa italijanščina na tujem in poletni staži pri Združenih narodih; ponoreli so, če si prižgal cigareto vpričo njih; bili so resni, dobromisleči, nepoškodovani in niso imeli pojma o ničemer. Glede na to, koliko sem imel skupnega z njimi, bi se šel lahko mirno družit tudi z osemletniki tja dol v PS 41. (str. 470)
Nagrajena knjiga:
Ključne besede:
AMERIŠKI ROMAN,
ODRAŠČANJE,
TERORIZEM,
UMETNOST,
KRIMINALITETA,
PREVARE,
SLIKARJI
Prispeval/-a:
Samo Roš,
Osrednja knjižnica Celje
Objavljeno: 27.2.2018 10:03:59
Zadnja sprememba: 13.7.2022 12:25:42
Število ogledov: 7777