| Žanr | družbeni roman, filozofski roman, ljubezenski roman |
| Narodnost | francoska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2017 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Zbirka |
Moderni klasiki |
| Prevod |
Suzana Koncut |
| Ključne besede | Filozofija življenja, Ljubezen, Narava, Tragedije |
Skrivnostne solidarnosti je nenavaden roman, sestavljen iz fragmentov, ki tvorijo celoto. Je tudi roman, ki premore avtorjevo interpretacijo romana samega, ki jo je Quignard napisal zaradi tega, ker bojda nihče ni opazil glavnega motiva in teme romana, kar se tudi ne dogodi ravno pogosto. Tudi sam je nisem, dokler nisem prebral zanimive spremne besede, ki jo je prispevala Varja Balžalorsky Antić, a se to pri samem bralnem užitku vendarle ni poznalo.Skrivnostne solidarnosti je tragična zgodba o strasti, zgodba o prepovedani ljubezni, o družinski povezanosti in odnosu do narave, ki premore ogromno različnih branj in ogromno različnih interpretacij. In tudi, če se vaša slučajno ne bo skladala z avtorjevo in (kar se avtorja tiče) ne boste prepoznali glavnega motiva in teme romana, vas v nobenem primeru ne bo pustila hladnih. Mala mojstrovina velikega mojstra!
Objavljeno: 23.02.2018 12:50:56
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:04
“Nekateri ptiči so zmožni nezamisljivega žvrgolenja. V našem vrtu (vrtu kmetije, ki se je po moji krivdi spremenil v polje japonskega bambusa) na pusti planoti nad La Clarté je bil tolst slavec, ki je pel zares slabo, res usmiljena vredno.
Tik za prvim parkiriščem pri Ležečih kamnih, na Skalnem rtu, pred shrambo za smetnjake talasoterapevtskega centra, pa je bila sraka, ki je nenehno iskala osupljive rešitve za svoje petje. Improvizirala je čudovite, neprimerljive variacije. Pela je ob devetih. Petnajst do devetih sem se usedel na mah ob peščeni poti vzdolž ograje – če je bilo vlažno, pa kar na rob pločnika s smetnjaki talaso centra – in nestrpno sem čakal, kaj neki si bo izmislila. Nekega dne me je starejši in ljubezniv gost, ki je prišel iz Novotela, vprašal, če bi rad kaj drobiža. Potem se je navadil na mojo navzočnost. Ko je šel mimo mene, ki sem sedel med smetnjaki, me je slovesno pozdravil. Gotovo si je predstavljal, da je človek, ki sedi sredi smetnjakov, lačen ali hoče piti ali pa je nor. Prepričan sem, da si ni nikoli predstavljal, da bi bil to lahko preprosto človek, ki posluša genialno ptico in drhti od lepote njenega petja.” (str. 151-152)
