Wanda Newby
Moja dežela in moji ljudje
Štanjel, Nassa Desella , 1997
Št. strani: 112
Prevod: Marija Švagelj
Žanr:
spomini
Narodnost: slovenska književnost
Zanimiva življenjska zgodba Wande Škof Newby je povezana s Štanjelom, kjer je preživela prvih devet let svojega otroštva. Oče je bil učitelj v Štanjelu in Vanda (takrat še z enim V) se je rodila zadnja od enajstih otrok, vendar je poleg nje preživel le še brat tretjerojenec. Zanjo je bil Štanjel paradiž. Svojega otroštva se prav dobro spominja in z ljubeznijo opisuje vaške ljudi, ki jih je vsak dan srečevala, pa čas, ki ga je preživela z vaškimi otroki na paši. Spominja se otroških iger, družin s Trsta, ki so v Štanjelu preživljale poletja. Ni mogla razumeti, da se ti tržaški otroci niso hoteli naučiti slovensko, ker » v Trstu ni potrebe po znanju slovenskega jezika«. Spominja se nočnih obiskov fašistov, ki so večkrat preiskali celo hišo. Leta 1932 je bil oče premeščen za učitelja v Fontanellato, v bližino Parme. Družina se je poslovila od prijaznih Štanjelcev. Starša je daleč od Krasa mučilo domotožje, desetletna Vanda pa je kmalu spoznala nove prijatelje. Nadaljevala je šolanje in postala računovodkinja. Oče, je bil odločen antifašist in po zlomu Italije so Nemci njega, ženo in Vando aretirali, da jih odpeljejo v taborišče v Nemčijo, a so jih kasneje izpustili. V bližini njihovega kraja je bilo taborišče za britanske vojne ujetnike. Tu je Vanda spoznala angleža Erica Newbyja, s katerim se je leta 1946 poročila in odšla z njim živet v Anglijo. Z možem sta veliko potovala, mož je pisal potopise in iz teh potovanj je nastalo veliko knjig in bilo posnetih kar nekaj filmov.
Vanda, sedaj Wanda, z zanosom opisuje rodne kraje, v katere pa se je vrnila na obisk šele po mnogih letih, a domačine je očarala s toplo kraško govorico, ki je še po petdesetih letih z doma ni pozabila
Knjigo je iz angleščine prevedla Marija Švagelj. Opremljena je z bogatim dokumentarnim gradivom in fotografijami iz časa, ko je Vanda bivala v Štanjelu.
Odlomek iz knjige»Lucia, njena mama, kanarčki in mornarski kovček so prispeli v Štanjel z vlakom. Ker na postaji ni bilo taksijev, so bili trije vaški dečki pooblaščeni za pomoč pri prenašanju prtljage. Od njih sem vedno izvedela za Lucijin prihod. Takoj sem se odpravila na postajo in vznemirjena čakala sopihajočo parno lokomotivo, ki bo pripeljala oboje: Lucijo in njeno darilo. Darilo je bilo vedno enako: škatla pravega mandolata, ki ga je oče prinašal domov s svojih popotovanj.«
(str. 75)
Ključne besede:
SPOMINI,
AVTOBIOGRAFIJE
Prispeval/-a:
Zdenka Žigon,
Lavričeva knjižnica Ajdovščina
Objavljeno: 26.1.2018 11:18:28
Zadnja sprememba: 29.1.2018 9:59:38
Število ogledov: 1799