Emmanuelle Pagano

Jamski najstniki

Ljubljana, Književno društvo Hiša poezije, 2017

Št. strani: 165

Prevod: Živa Čebulj

Žanr: družbeni roman, psihološki roman

Narodnost: francoska književnost

Glavna junakinja z evropsko literarno nagrado ovenčanega romana francoske pisateljice je voznica šolskega avtobusa, ki mora obvladovati zahteven teren francoskega Centralnega masiva na območju izvira reke Loare, izpostavljen muhastim vremenskim razmeram. Med opisovanjem voženj, predvsem pa svojih potnikov, ki obsegajo pisano starostno paleto od otročičev do najstnikov, se vrača v lastno preteklost, svoja otroška leta, leta odraščanja, ki jih je preživela prav tukaj, kjer sedaj opravlja službo. A vendar je po vrnitvi v domače kraje nihče ne prepozna, nihče v sedaj odrasli osebi ne vidi nekdanjega otroka iz soseščine. Bralec že po nekaj straneh branja naleti na nekaj, kar najprej smatra za pomoto, tiskarsko napako. A ta se že po nekaj odstavkih ponovno ponovi: ko voznica Adele pripoveduje o svojem otroštvu, uporablja moški spol. Takrat je še bila deček, brat in sin. Moški ali ženski spol pisateljica uporablja zelo natančno glede na čas pred ali po spremembi spola, za katero se je odločila Adele, mnogokrat se pripeti, da je pol stavka v enem, druga polovica pa v drugem spolu, posledica česar je zanimiv in razgiban stil pripovedovanja, ki je obenem poetičen ter dovzeten za veličastno, a grozečo naravo, poln poglobljenih psiholoških uvidov, melanholije ter grenkobnih obujanj spomina. Ganljiv spomin na prezgodaj umrlo mater, morda edino, ki je razumela svojega senzibilnega sina, ter tesnoben spomin na brata, ki nikoli ni mogel sprejeti sorojenčeve transseksualnosti. A ostaja upanje, da se z bratom po desetih letih ponovno srečata in da se bo ta morda zadovoljil tudi s sestro.

Odlomek iz knjige

Podobno sem začela obilno jokati po operaciji, ko je bil prvi občutek ob prebujanju samo tako velika bolečina, da se je razlivala iz moje gole in čisto nove vagine vse do trebuha moje matere. Bila sem še zadeta od morfija in sem v vseh smereh brskala po spominih. v iztegnjenih rokah sem s težavo prenašala težko truplo mrtvega teleta. Odprl sem oči. In nosil sem zarodek, tako lahek, čisto droben v mojih malih ročicah majhnega prestrašenega dečka, ki se boji tega drobcenega, nedokončanega dojenčka, vse te prelivajoče se krvi, očeta, ki mi je kričal, spusti, zraven z vso močjo pritiskal na materino medenico in tako butasto poskušal zaustaviti krvavitev. Ona pa je že popustila, izpraznjena. Stanovali smo predaleč od bolnišnice in mati je bila rekla bratu, ki je hotel poklicati gasilce, vem, kako bomo naredili, saj dobro veš, ni prvič, sploh pa tako ali tako preveč boli.

(str. 16)

Nagrajena knjiga: 

Glej tudi

Poetikon

Ključne besede: TRANSSEKSUALNOST, ODRAŠČANJE


Prispeval/-a: Jasna Mlakar, Mariborska knjižnica
Objavljeno: 14.12.2017 10:57:53
Zadnja sprememba: 1.2.2018 14:41:17
Število ogledov: 3094

• facebook
• twitter
• linkedin