Dobre knjige
2946 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Ina
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Cvetka Bevc

Ina

Ljubljana, Arsem, 2011

Št. strani: 118


Zbirka: Lido
Žanr: ljubezenski roman

Narodnost: slovenska književnost

Eros zagotovo v tulcu ni nosil samo zlatih puščic ljubezni.

Ina Markič, dolgoletna ljubica petnajst let starejšega poročenega odvetnika Mirana Frasa, se odloči spremeniti svoje življenje. Po prepiru z ljubimcem odpotuje v Rim, kjer se spusti v ljubezensko avanturo z Davidom, mladim slikarjem in prekupčevalcem s slikami, ki je Ini na stojnici na bregu Ljubljanice dan pred odhodom prodal star rimski prstan v zameno za Inino igranje na violino. V romanu se Inino nihanje med dvema moškima in Davidova umetniška rast naraščajoče razvijajo vse do nepredvidenega konca s spretnim prepletanjem elementov kriminalke, erotičnih prizorov, utrinkov rimske mitologije in simbolizma. Posebno mesto v romanu imata glasba in slikarstvo. Obe divji strasti, ki sta gorivo romana, ustvarjalnost in ljubezen, se združita v Jakčevi sliki kurentovke, ki igra na violino. Slika, ki obsede mladega umetnika, je portret žene starega bogataša Antonia iz Rima, vanjo je ujeta duša preminule žene, Slovenke in violinistke. Če “dobre slike upodabljajo nevidne skrivnosti“, kot lahko preberemo v romanu (str. 28), potem to gotovo velja tudi za dobro prozo. Še potem, ko se Ina v zadnjem odstavku romana znebi prstana, ki ga je kupila v prvem odstavku, nam ostane kar nekaj namenoma nedorečenih skrivnosti: Kam je odšel David? Je skrivnostna Antonijeva slovenska žena prednica katere od osrednjih literarnih oseb? Kaj bo z Ino? Roman, ki nas spretno uroči in vabi k večkratnemu branju.



Odlomek iz knjige

A nekega dne bom morala, morala bom nekaj narediti. Morala bom povedati Davidu. Miranu. Obema. Ali pa nobenemu. Nek starec, ki se mi že nekaj noči prikazuje v sanjah, mi govori, da je najbolj gostobeseden govor ljubezni molk. Neizrečeno. Neizkopano. A duša je premajhna in srce pretesno za vse skrivnosti, bi mu ugovarjala. Čez dan si zagrizeno obnavljam podobe iz sanj, noč za nočjo se ponavljajo, vedno znova mi prinašajo starca z zlato palico, s katero vsake toliko časa udari po tleh in z udarci podčrtava izgovorjeno. Ali pa s palico nalahno potegne natanko po sredini mojega telesa, kot da me je s potegom prerezal na dvoje. In potem se proti meni stegnejo roke, ki me grabijo, kot da me hočejo razpoloviti, in se bodo steple za to, komu bo pripadel tisti del, v katerem je srce. O, saj bi tudi jaz želela to vedeti. A starec mi tega ne razkrije. Sama se boš morala odločiti, mi potrkava njegova palica, še ko na tržnici nakupujem ali zvečer vzamem violino v roke in prvič igram glasbo, ki ni nikjer zapisana.

(Str. 101)

Cobiss povezava


Predmetne oznake: Odnosi med spoloma, Umetnost, Ljubezenski partnerji, Ženske, Umetniki, Ljubezen


Prispeval/-a: Magda Vremec Ragusi, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 3.11.2017 13:10:24
Zadnja sprememba: 7.11.2017 7:30:45
Število ogledov: 937