Dobre knjige
2743 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Deseti december
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









George Saunders

Deseti december

Ljubljana, Modrijan, 2015

Št. strani: 254


Prevod: Andrej E Skubic


Zbirka: Bralec
Žanr: kratka zgodba, fantastična kratka proza, tragikomedija

Narodnost: književnost ZDA

Izmuzljive sanje o uspehu, ki se vračajo kot mora

Zbirka desetih zgodb večkrat nagrajenega ameriškega avtorja je intenzivno branje, ki niza prizore človeške bede in nebogljenosti, vsakega od teh pa spremlja neizrečen družbeni komentar, toplina in razumevanje. Liki v zgodbah so zaletavi in propadli ljudje z roba družbe, ki visijo ven iz poštirkanega ter urejenega okolja, ne znajo komunicirati in jih žene le še izmikajoča vizija o nenadnem preobratu sreče, uresničenju ameriških sanj o uspehu in predvsem priznavanju. V njihovih ravnanjih se izmenjujejo trenutki frustracj, agresije, dobrih vzgibov in poskusov junaštva, ki se običajno iztečejo v presojo krivde in odgovornosti. Dogajanje iz znanega sveta mestoma prestopa v futuristično, spremljamo pa ga skozi miselni tok in meandre sanjarjenj. Kljub morečem vzdušju se ohranja humorni naboj pripovedi, ki ga v slovenščino odlično preslikava Skubičev prevod.



Odlomek iz knjige

Vsako leto na zahvalni večer smo se zbrali v četico za atijem, ko je na ulico odvlekel Božičkov kostum in ga oblekel na nekakšno razpelo, ki ga je naredil iz kovinskega droga na dvorišču. Med tednom Super Bowla je bil drog oblečen v džersi in nosil Rodovo čelado in Rod se je moral dogovoriti z atijem, kadar je hotel čelado sneti. Za četrti julij je bil drog našemljen v strica Sama, na dan veteranov v vojaka, na noč čarovnic v duha. Tisti drog je bil edina reč, ob kateri se je ati vdal razposajenosti. Iz škatle smo zmeraj smeli vzeti samo po eno voščenko naenkrat. Nekoč je o božiču nahrulil Kimmie, ker je vrgla stran rezino jabolka. Tulil je na nas, ko smo si iztiskali kečap, govoril je: dosti je, dosti je, dosti je. Ob rojstnih dnevih smo imeli kolačke, brez sladoleda. Ko sem prvič pripeljal domov punco, je rekla: Pa kaj je to s tvojim očetom in tem drogom? Jaz pa sem samo mežikal.

(str. 34)

Cobiss povezava

Glej tudi

link Modrijan
link Koridor
link Delo
link Hermionin literarni blog


Predmetne oznake: Ameriška vojska, Droge, Nasilje, Družina, Uspešnost, Denar, Revščina, Človeštvo


Prispeval/-a: Špela Plestenjak, Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 12.10.2017 18:05:20
Zadnja sprememba: 3.1.2018 17:22:37
Število ogledov: 633



Kritike

Temna stran ameriških sanj

»Ne sodi knjige po platnicah,« pravi star in pameten rek. Če bi namreč sodili po idiličnem razgledu na razkošno vilo z brezhibno prirezano travico na naslovnici kratkih zgodb Desetega decembra Georga Saundersa, razgledu, s katerim se običajno kitijo revije tipa Delo&dom, bi morda še sklepali, da gre za lahkotno plažno čtivo, ki želi bralca predvsem razvedriti in mu pomagati odmisliti vsakodnevne skrbi. Zmota ne bi mogla biti večja! Platnice Desetega decembra do tekstov pravzaprav vzpostavljajo ironičen odnos, saj predstavljajo točno tisto, po čemer večina protagonistov ves čas zaman hrepeni: urejeno, premožno (toda ne obsceno bogato) in varno življenjsko okolje, rezek kontrapunkt njihovemu izpraznjenemu vsakdanu. Saundersovi junaki spominjano na slehernike z napako – želijo, kar želi (ali naj bi želela) večina, vendar bi se bilo z njimi le težko identificirati. Njihovo razklanost avtor popisuje z mešanico ljubeznivosti in posmeha, s katero nevsiljivo vzpostavi distanco do raznih Alov Roostenov (Al Roosten) ali do Marij in njihovih razvajenih potomcev (Kužek). Kljub vsemu pa Saundersovi opisi niso brez sočutja; s premeteno igro perspektive prsta ne uperja v posameznika, temveč v sistem, pri tem pa se spretno izogne nevarnostim viktimizacije. Zgodbe Desetega decembra so, v najbolj grobem pomenu frazema, zgodbe razrednega boja. Pa naj se sliši še tako zastarelo.

Prosto po Saundersu je temna stran ameriških sanj poosebljena v razliki med tistimi, ki imajo vse, in onimi, ki imajo nič, malo ali dovolj, pa bi radi imeli več. Ta »presežek« je pogosto le preprosta želja po nekem neoprijemljivem, zmuzljivem idealu »normalnosti«, kjer je normalnost ekvivalent življenja iz teve reklam. Saundersovi »običajno neobičajni« protagonisti predstavljajo tipizacije razvitega Zahoda in kot taki omogočajo premišljeno, mestoma prozorno, a pikro kritiko kapitalizma. Dober primer tega je najboljša zgodba zbirke, Semplike. Očetu osiromašene petčlanske družine pomenijo semplike statusni simbol in ko zadane na loteriji takoj naroči štiri primerke, s katerimi želi okrasiti svoj prenovljeni vrt. Česar se oče, ki je obenem tudi prvoosebni pripovedovalec zgodbe, ne zaveda, je že večkrat omenjena ironija s katero avtor sopostavi družbeni položaj protagonista s položajem semplik. Semplike, ženske iz revnejših koncev sveta, so si v zameno za spodobno plačo (vprašanje provizije, ki jo pobere agencija za imigrante, ostaja odprto) pripravljene vstaviti tanko mikronitko skozi možgane, s pomočjo katere se spremenijo v živi vrtni okrasek, komaj kaj drugačen od tradicionalnih vrtnih palčkov. Ženske, in gotovo ni naključje, da gre za ženske, bodoče semplike, izvirajo iz podobne situacije kot pripovedovalec, le da ta v trenutku, ko slednji obogati (to je – uresniči svoje »ameriške sanje«), situacije ni več sposoben reflektirati in spregledati ironije, ki jo ustvarja tovrstna zamenjava vlog. Saundersovi protagonisti potrošniško logiko reklam jemljejo kot samoumevno dejstvo do te mere, da se sami sprevračajo v hiperbolizacije teve podob. Marie, junakinji iz zgodbe Kužek, se zdita njena otroka popolna. Njuno nasilno obnašanje tolmači kot »ljubeče«, njuno razvajenost kot »značajskost«. Problematičnost njenega odnosa do sveta se izrisuje postopoma, v diskrepanci med tem, kar se ji dogaja, in kako to skozi notranji monolog doživlja. Tovrsten pripovedni postopek je še očitneje (in bolj boleče) uporabljen v zgodbi Poziv, zapisani kot en sam dolg e-mail – boleče, ker se navidez neškodljiva retorika o čiščenju polic izkaže za grozljiv evfemizem. Prvoosebni pripovedovalec Poziva govori ljudem, ki poznajo ozadje, zato se ne obremenjuje z nepotrebnimi pojasnjevanji, tako kot se ne bi v običajni poslovni korespondenci. Zgodba je zgrajena kot elipsa in razkriva le najnujnejše – povsem dovolj, da z malenkostmi še bolj spodbuja domišljijo. Moč Saundersovega sloga izvira iz naraščajočega neskladja med pripovedovalčevo perspektivo in posledicami, ki jih njegova dejanja izzovejo, ali bolje – med njegovimi željami in (večinoma neuspešnimi) poskusi, da bi jih uresničil. V zbirki je vsak junak prepoznavega nosilec glasu, skozi katerega govori (ali je govorjen), zamejen s kvadraturo svojega miselnega prostora. Znanstvenofantastična zgodba Beg iz pajkove mreže, na primer, kakor da reflektira avtorjevo poetiko, ko skupaj s protagonistom prehaja skozi različne faze ozaveščanja in artikuliranosti. Prvoosebni junak zaporno kazen služi tako, da se spremeni v poskusnega zajčka za poskušanje kemičnih koktejlov s katerimi je mogoče manipulirati posameznikova čustva, medtem ko z reguliranjem nivoja retorične spretnosti zdaj bolj zdaj manj elokventno ubeseduje vse, kar se mu dogaja – dokler se s svojim glasom ne upre tuji besedi.

Prebiranje zgodb Desetega decembra je močno in do neke mere mučno. Mučno, ker so doživljanja, ki jih popisuje Saunders, tako absurdno tragična, hkrati pa tragično verjetna; močno, ker avtor prepričljivo ubeseduje tudi najbolj problematične diskurze in jih mojstrsko dekonstruira. Ne glede na to, da se med desetimi zgodbami najde tudi nekaj manj uspešnih, je Deseti december ena tistih knjig, ki zlezejo pod kožo in tam tudi ostanejo.

Ana Geršak, 16. december 2018