Dobre knjige
2997 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Ljubezen v nevihti in moški s tatujem na srcu: resnična zgodba
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Suzana Štravs

Ljubezen v nevihti in moški s tatujem na srcu: resnična zgodba

Prebold, samozaložba, 2017

Št. strani: 178


Žanr: avtobiografski roman

Narodnost: slovenska književnost

MARATON LJUBEZNI IN INVENTURA ŽIVLJENJA

Avtobiografsko delo Suzane Štravs lahko beremo kot samostojno, čisto svojo zgodbo, ali kot dopolnitev … celo odgovor na partnerjev zapis dela »Deček s tatujem na srcu«. Avtorica v bolečini preteklosti spregovori o življenju v strahu pred prihodnostjo in (deloma) o nezmožnosti življenja v sedanjosti. Popiše dneve, ko so bili jeza, žalost, obup in prestrašenost zanjo že nekaj običajnega, partnerjevo pretesno prijateljstvo z alkoholnim opojem pa vse pogostejše. Nemalokrat je ob tem želela biti njegova rešiteljica, na koncu pa je prevzem odgovornosti prepustila njemu. Kantina pri psihiatrični bolnišnici je bila v enem izmed teh dni kot okno, skozi katerega je sramežljivo kukal droben sij svetlobe. Nista želela biti del statistike slabih družin … Nista vedela, kateri žanr svojega življenja bosta odigrala … Bila pa sta si enotna, da je čas, da prekineta tragedijo in s skupnimi močmi ustvarita boljši jutri. Spregovorila sta o bolečih točkah v življenju, se osvobajala okov preteklosti, ob tem pa je resnica sama poskrbela za čiščenje odnosov. Resnica je razkrila resnično pristnost posameznikov. V ključnih trenutkih sta hodila v isto smer, zato danes hodita po isti poti. Z »virusom svobodnosti« pa želita »okužiti« še druge. Tudi svoja otroka, najstnika, s katerima svoj vsakdan gradita na odkritih pogovorih – ti so vedno boljši od prepirov. In tudi razlika je očitna. V prepirih je bistvo, kdo ima prav; v pogovorih pa, kaj je prav. Mnogo gradiva za pogovor so jima/jim prinesle (tudi) knjige. Suzana in Simon pravita, da so knjige izbirale njiju. Črne črke (simbolično težke vsebine) na belih listih (simbolično svetla prihodnost) so tako v vsem tem »inventurnem maratonu« pomagale vzkliti zrnu, ki sta ga zasadila, a pod težo življenja ni videlo sonca.



Odlomek iz knjige

»Valovi življenja so se umirili, prišlo je poletje. Čas počitnic in najine obletnice. Enaindvajset let. Moj moški je v jesenskih dneh preteklega leta želel preteči maraton, 42 kilometrov, simbolno za svoj dvainštirideseti rojstni dan. Ni mu uspelo, teža preteklosti se je poigrala s sedanjostjo in takrat se je spopadel z okovi depresije, alkohola in življenjske nemoči. Sedaj pa sva razprla jadra, ujela sva veter in jadra nastavila v pravo smer. Torej enaindvajset let lahko proslaviva na prav poseben način. / 21 let – 21 km! / Do tistega trenutka nisem pretekla več kot 10 kilometrov naenkrat. To sem počela nekje trikrat tedensko. A vseeno sva se odločila, da premagava ta izziv. Verjetno ne bi bilo to nič posebnega, če se na pot ne bi podala, ko je bila temperatura ozračja že blizu 30 stopinj celzija. Ja, bil je prav lep, vroč poletni dan. / Malo po senci, veliko po soncu sva premagovala kilometre. Grizla sva, kot sva grizla najino skupno pot, da sva danes tukaj. Vročino sva si lajšala s spomini na preteklost. Ko sva tekla, sem občasno že popolnoma obupala, da bom zmogla. Zanimivo, da sem imela največ izzivov ravno ob pretečenih kilometrih, ki so se simbolno ujemali z najbolj težavnimi leti najine zveze. Naključje? V naključja ne verjamem. Vse v življenju se nam zgodi z namenom. In tako sem v vsakem pretečenem kilometru našla povezavo s svojim življenjem. / Pri sedmem kilometru sem imela občutek, da ne zmorem več, slabo mi je bilo … Sedem let, ko je najino zvezo doletela prva preizkušnja, spontani splav. / Osmi kilometer sem pretekla z lahkoto, to je leto, ko sem k sebi privila največji zaklad svojega življenja. Svojo malo deklico, ki mi je karakterno tako podobna, da se včasih šaliva, da sva bili v prejšnjih življenjih zagotovo dvojčici. Včasih je prav zastrašujoče, kako druga drugi bereva misli, še preden jih izgovoriva na glas. Hči, mala deklica, ki odrašča, da postane mamina najboljša prijateljica. Pozorna punca, ki se še mora naučiti sebe dati na prvo mesto. In to zavedanje ji želim predati. Naj sreče ne išče zunaj sebe. Sebe postaviti na prvo mesto ni egoistično. Zgolj tisti, ki ljubi sebe, lahko ljubezen širi in razdaja. / Deseti kilometer mi ni predstavljal prav nobenih težav. Ozračje se je segrelo že preko 35 stopinj, energije sem imela, kot da bi šele začela teči. Deset je simbolika z rojstvom sina. Sin je v moje življenje prinesel prav posebno energijo. Razigranost, smeh, nenehno gibanje. Energijo v vsej svoji veličini. In prav takšen je tudi danes. Kot da že v svojem najstništvu izžareva karizmo, tako v razredu kot na treningih. Pravi voditelj. In tudi v naši družini je prav posebna luč, ki s svojo energijo preganja temo. Moj moški pa je pri pretečenih desetih kilometrih izgubil vso energijo, ni zmogel več. Hotel je odnehati. Spodbujal me je: »Pojdi dalje, teci, se dobiva doma.« »Ne!« sem bila trdno prepričana. »V tem sva skupaj. Bova pa hodila.« / Upočasnila sva tempo in v tišini prehodila par kilometrov. Vsak nadaljnji je bil težji, kot so bila težka leta najine zveze.«

(str. 80-82)

Cobiss povezava


Predmetne oznake: Družina, Alkoholizem, V leposlovju, Alkoholiki, Zdravljenje, Žrtve, Spolna zloraba


Prispeval/-a: Mateja Kus, Knjižnica Brežice
Objavljeno: 11.9.2017 7:35:29
Zadnja sprememba: 28.9.2017 20:48:53
Število ogledov: 1489