Dobre knjige
2901 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
4,6
Št. ocen:5









Sherman Alexie

Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2017

Št. strani: 255


Ilustracije: Ellen Forney
Prevod: Andrej E Skubic


Zbirka: Odisej
Žanr: mladinski roman, družbenokritični roman, psihološki roman, problemski roman

Narodnost: književnost ZDA

Fant, ki je sledil svojim sanjam

Junior je najstnik, Indijanec, ki živi v morečem okolju rezervata Spokane, kjer alkoholizem, revščina in nasilje uničujejo nesrečno pleme. Fant s kopico zdravstvenih težav, vendar bistre glave in optimističnega duha, se vpiše na odlično belsko srednjo šolo Rearden, saj je naveličan trpinčenja in posmeha indijanskih vrstnikov. Kljub začetnim težavam nadarjenemu Juniorju uspe pridobiti naklonjenost in spoštovanje novih sošolcev, postane tudi eden najuspešnejših košarkarjev Reardna ter fant s prihodnostjo. Avtor je z napol avtobiografskim romanom, kjer si podajajo roke tragika in humor, žalost in veselje, navdušil mlade bralce ter prejel vrsto najprestižnejših nagrad. Pisatelj pravi, da je najdragocenejše, kar je dobil od bralcev – bodisi revnih rezervatskih mulcev ali bogatih gimnazijcev, pisma, ki pišejo o podobnem: »Osamljen sem in vaša knjiga mi pomaga.«



Odlomek iz knjige

Zaradi vsega tega sem jokal za sestro. Jokal za samim sabo. Pa tudi za svojim plemenom. Jokal sem, ker sem vedel, da bo naslednje leto umrlo še pet ali deset ali petnajst Spokancev in da jih bo večina umrla zaradi pijače. Jokal sem, ker se toliko članov mojega plemena počasi ubija, jaz pa bi rad, da živijo. Rad bi, da so močni in se streznijo in se poberejo iz rezke. Saj je čudna stvar. Rezervati so bili mišljeni kot zapori, veste? Indijanci na bi se preselili v rezervate in tam pomrli. Pričakovalo se je, da bodo izginili. Ampak naj bo tako ali drugače, Indijanci so pozabili, da so bili rezervati zamišljeni kot taborišča smrti. Jokal sem, ker sem bil edini dovolj pogumen in nor, da sem zapustil rezko. Bil sem edini dovolj aroganten.



Cobiss povezava


Predmetne oznake: Indijanci, Mladostniki, Rasni odnosi, Rezervati, Srednje šole, Odraščanje, Samopodoba


Prispeval/-a: Anica Derganc, Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 17.8.2017 14:21:53
Zadnja sprememba: 11.9.2017 9:22:36
Število ogledov: 1998