Dobre knjige
2807 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Pedro Páramo
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
3,0
Št. ocen:1









Juan Rulfo

Pedro Páramo

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2017

Št. strani: 134


Prevod: Mojca Medvedšek


Zbirka: Veliki večni romani
Žanr: fantastični roman, postmodernistični roman

Narodnost: španska književnost

Česa ti je še treba, da najdeš počitek?

Pedro Páramo, zemljiški mogotec in oče mnogih otrok, ki so jih matere, izrabljena ženska telesa, rojevale na rogoznicah, je živel v vasi Comala, zdaj mrtvem kraju, na prvi vtis kot da brez zvokov, ki bi se polegali na vroče tlakovane ulice. Mladenič, ki umirajoči materi obljubi, da poišče svojega očeta, njega, se ob prihodu sooči s praznimi hišami in razvaljenimi vrati, preraščenimi s plevelom, a kaj kmalu ga obiščejo številni duhovi in plašijo ga odmevi, ki so ostali zaklenjeni med zidovi, ter kriki pogubljenih duš, ki še vedno niso našle poslednjega pokoja. Mati, ki je otroštvo in najboljša leta preživela v Comali, vanjo niti umret ni mogla priti, poslala je svojega sina, da bi tam umrl namesto nje. Pred očmi bralca se odvija nadvse zagonetna zgodba, zato naj bo upoštevan dobronameren nasvet: preberite na mah, ampak le, če premorete dovolj domišljije in ste naklonjeni absurdnosti magičnega realizma.



Odlomek iz knjige

Življenje je že samo po sebi težko prenašati. Edino, kar te žene, da vlečeš noge za sabo, je upanje, da te bodo po smrti odpeljali nekam drugam; če pa ti zaprejo še ta vrata in ostanejo odprta samo vrata pekla, bi bilo bolje, da se ne bi rodila … Zame, Juan Preciado, so nebesa tu, kjer sem zdaj. / Pa tvoja duša? Kam misliš, da je šla? / Najbrž blodi po zemlji, kot toliko drugih; išče žive, da bi molili zanjo. Mogoče me sovraži, ker sem bila tako grda do nje; ampak to me ne skrbi več. Mir imam pred njenim nadležnim kesanjem. Še tisto malo, kar sem pojedla, mi je zagrenila in me ponoči morila z nemirnimi mislimi, s podobami pogubljenih in tako naprej. Ko sem sedla, da umrem, me je rotila, naj vstanem in še naprej tovorim življenje na grbi, kot da je še vedno pričakovala kak čudež, ki bi me opral krivde. Niti potrudila se nisem: Tu se pot konča, sem ji rekla. Ne zmorem več. In odprla sem usta, da bi odšla. In je šla. Čutila sem, kako mi je padla na roke nit krvi, s katero je bila privezana na moje srce.



Cobiss povezava

Glej tudi

link Bukla


Predmetne oznake: Odnosi


Prispeval/-a: Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško
Objavljeno: 19.7.2017 15:19:13
Zadnja sprememba: 20.7.2017 12:30:12
Število ogledov: 917