Pod krošnjo stare jablane : zgodbe žensk z Vzhoda in Zahoda

Ljubljana, Iskanja, 2015

Št. strani: 426

Prevod: Darja Teran
Prevod: Bojana Pavlič
Prevod: Nuša Sreš
Prevod: Nadja Jarc

Žanr: kratka zgodba

Narodnost: slovenska književnost

Zgodbe o ženskah izpod peresa neverjetne misijonarke

Marija Sreš je pogumna, iskrena, svobodna in samozavestna misijonarka, ženska, ki si je v 40. letih življenja in dela v indijski pokrajini Gudžarat pridobila izjemen uvid v kulturo, miselnost in običaje staroselcev. Ni jih prišla spreobračat, živela je z njimi kot sestra, mati in prijateljica. Ženske so ji zaupale mnoge osebne in družinske zgodbe, stiske in trpljenje, pa tudi radosti. Občudovala je njihovo moč in vztrajnost, s katero so premagovale težave. Ko se je vrnila v rodno Slovenijo, se je počutila tujko, saj se je v 40. letih veliko spremenilo. V tej knjigi sooča zgodbe žensk iz vzhoda in zahoda, njihov odnos do sebe, družine, otrok, poroke, spolnosti, dela in ustvarjalnosti. Marija Sreš se ne spreneveda, ve, da zna biti življenje umazano in krivično. Zapiše se ji tudi kaka prostaška beseda ali kletvica, o spolnosti govori neobremenjeno in iskreno, pozna človeška hrepenenja in želje po intimnosti, po prijateljstvu, ljubezni, nežnosti, zvestobi. Pozna bolečino neuslišane ljubezni, bolečino in ranjenost zaradi izdaje, prevare, nasilja, nespoštovanja ali osamljenosti. Prikaže različna stališča, ne obsoja nikogar, jasno pa ji je, da pomeni odgovorno ljubiti vse kaj drugega kot deliti si posteljo. Zelo je kritična do napak, ki jih opaža v Cerkvi, do tekmovalnosti, ljubosumnosti, hinavščine, sprenevedanja, želje po oblasti in moči. Od moških pričakuje, da bodo ženskam stali ob strani kot ljubeči in zvesti prijatelji. Prevod dela: In the shade of the old apple tree. , 600 izv., Beseda pisateljice: str. 7-10. , Spremna beseda / Barbara Hočevar Balon: str. 11-12. , Spremna beseda / Danilo Jesenik: str. 13-15. , O avtorici: str. 423-426.

Odlomek iz knjige

Počasi pa je jeza splahnela in zamenjal jo je tihi mir, mir, ki sem ga vedno doživljala v enosti z odprto pokrajino in hribi okoli Sarki Limbdija. Lahko me spravijo stran od Sabarkanthe, sem rekla sama pri sebi. Nikoli pa ne bodo iztrgali teh preprostih ljudi iz mojega srca.
Globoko v sebi sem vedela, kakšen bo moj odgovor, ko bo prišla odločba.

(str. 54)