Dobre knjige
5049 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Hvala vam, bogovi, za te blodnje : [ljudje, kraji, dogodki v mojem življenju]
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
0
Št. ocen:0









Tone Partljič

Hvala vam, bogovi, za te blodnje : [ljudje, kraji, dogodki v mojem življenju]

Maribor, Litera, 2010

Št. strani: 345


Žanr: avtobiografski roman

Narodnost: slovenska književnost

Tone Partljič se pisanja svojih spominov loti s skepso, saj se nekoč zareče, da jih on pač ne bo. Avtobiografije se mu zdijo pogojene z egocentrično oz. epicentrično potrebo, a hkrati razmisli, da so lastni spomini lahko pričevanje o nekem času, ljudeh, dogodkih in kot taki iztočnica, da si o vsem skupaj ustvarimo svojo sliko. Partljič tako začne pisati knjigo s spomini na otroštvo v Pesnici (rodil se je na Marijo Snežno, leta 1940), na mamo, očeta, brata in sestro, na vojne in povojne čase, socializem, agrarno reformo... Po končani Pedagoški akademiji se zaposli kot učitelj slovenščine in angleščine, obuja spomine na učiteljska leta na Brezovcu, Sladkem Vrhu, Ribnici in spomine na leta v gledališču. Postane namreč dramaturg v mariborski Drami, umetniški vodja MGL in v Ljubljanski drami. Nekaj srečnih in nesrečnih ljubezni, rojstvo hčerke, zdravljenje alkoholizma, bohemska poznanstva, iskanje ravnotežja med možnostmi. Javnost ga pozna po treh poslanskih mandatih v Državnem zboru, kje sodeluje celo v komisiji za delo, družino in socialne zadeve in postane predsednik poslanske komisije Zahodnoevropska unija. Funkcije mu naložijo delo, a hkrati omogočijo številna potovanja in širši vpogled v svetovno dogajanje. Opiše svojo funkcijo predsednika Društva slovenskih pisateljev. S svojo »neškodljivo držo« omili razkol med ljubljanskimi pisatelji, med t.i. intimisti in perspektivaši, ponosen je na Vilenico, kultno Javno tribuno o kulturi v Cankarjevem domu in Odbor za svobodo mišljenja. Je mnogokrat nagrajevan in zaželen na funkcijah, je predsednik Bralne značke Slovenija, predsednik Borštnikovega srečanja, izbran za najbolj priljubljenega Mariborčana. Še bolj nagrajujejo njegovo strokovno delo. Je dober prijatelj, družaben, vesel karakter, rad pa se tudi umakne na samoten otok Ilovik ali na ribolov. Hkrati je mnogokrat nerazumljen in zasledovan; represivni organi oz. UDBA se živo zanimajo za njegovo delovanje in delovanje njegovih prijateljev, predvsem t.i. Mariborske peterice, v kateri so Marijan Kramberger, Andrej Brvar, Drago Jančar, France Forstnerič. Center njegovega zanimanja in delovanja sta ves čas branje in pisanje. Doma ima knjižnico z 10.000 knjigami, napisal je 30 proznih del, 25 komedij, radijske igre, scenarije, tudi za dva filma: Moj ata, socialistični kulak in Vdovstvo Karoline Žašler. Velik del spominov je tako namenjen prav literaturi, premnogim pisateljskim in gledališkim kolegom, prav tako pa navdihom za pisanje kot je denimo pisatelj Stanko Majcen. Vse to na koncu poimenuje blodnje, za katere se zahvaljuje bogovom. Ob zaključku knjige pisatelj že napoveduje novo knjigo (Pohorska afera, ki je sedaj naslovljena z Nebesa pod Pohorjem). Pogled spomina, kakor orodje pisanja poimenuje sam, pred nas razgrne neizmerno bogato življenje in hkrati knjigo.



Odlomek iz knjige

Z leti sem postal morda tudi nekoliko čudaški in so knjige postale zame že skoraj nek kriterij, po katerem ločim ljudi, vse manj me zanima, ali so levi ali desni, črni ali beli ali rumeni, pobožni ali antikristi. Zanima me, ali berejo ali pa ne. Skoraj takoj prepoznam, kdo praktično nič ne bere. S takim se potem težko sporazumem o stvareh, ki jih vidiva na primer vsak drugače. Človek, ki ne bere, ponavadi zagovarja svoja stališča zelo glasno, kdo bi rekel, da se kar dere, kakor pravimo Štajerci vpitju. Če takemu oporekam, se mu zdi, da mu dopovedujem, da je neumen in še bolj kriči. Navadno reče, jaz vem, kar vem, mene ne bo nihče učil, jaz sem to videl ali videla, ali pa je soseda ali sodelavka tako rekla... Veliko lažje se sporazumem z ljudmi, četudi so mnenja različna, ki berejo, ker manj kričijo, poleg tega, kar so videli in slišali, argumentirajo svoja stališča s stavkom:To sem prebral v tej ali oni knjigi, to piše v enciklopediji. Lahko sam pogledaš!

(str. 317-318)

Cobiss povezava


Ključne besede: SLOVENSKA KNJIŽEVNOST


Prispeval/-a: Ksenija Medved, Mestna knjižnica Grosuplje
Objavljeno: 7.5.2017 17:32:17
Zadnja sprememba: 7.5.2017 19:20:30
Število ogledov: 2753