Arles, večkrat je žanrski amalgam dnevniških zapisov, potopisa ter strokovnih razmislekov o literaturi in prevajalstvu, v katerem je bralčeva pozornost usmerjena v prevajalsko delavnico in intimna premišljanja Aleša Bergerja, dobitnika Prešernove nagrade za življenjsko delo in vsestranskega prevajalca. Čeprav si poglavja sledijo kronološko in so označena z navedbo kraja in datuma zapisa, pripovedovalec pa je prvoosebni (»ta kočljiva prva oseba, ki se lovi med sentimentom in vajo v slogu«), pisec v delu sam zavrača, da gre za dnevnik ali potopis, ki sta zanj »šarasti preobleki egocentrizma, trhli bergli literatov«, na nekem drugem mestu pa trdi, da dnevniška proza ni nič drugega kot »pletež emocij, dvomljive dokumentarnosti in zasebnih čvekanj«, ki le ugaja komercialnim interesom založniških hiš.
Pravzaprav se zdi, da avtorja ves čas preganja strah pred tem, da bi njegovo pisanje zdrsnilo v banalno sentimentalnost ali »kroniko bolehnih marenj«, zato z barvitega vangoghovskega opisovanja provansalske pokrajine preide bodisi v razmišljanja o političnih temah bodisi v nostalgična hrepenenja po preteklosti. Vse to pa prekinja z razmisleki o poklicu prevajalca in natančnim beleženjem prevajalskih zadreg in njihovih rešitev.
Esejistika pa proti izteku romana prehaja v vse bolj poetično ekspresivno govorico in se tako izmika suhoparni kronikalnosti. Tako ta zbirka esejev ni le hommage prevajalstvu, ampak jo kljub občasni melanholiji prežema Bergerjev vitalizem – je hvalnica življenju, prijateljem (tako preminulim kot še živečim) in bežnim poznanstvom, seveda pa tudi izvrstnemu francoskemu vinu, ki požlahti občutja! Bergerjeva zbirka vtisov iz provansalskega Arlesa je prijetno in duhovito branje, primerno za vse nostalgike, poetične duše, frankofile in »prevajače«.