Dobre knjige
2941 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Arles, večkrat : (in enkrat Saint-Nazaire)
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Aleš Berger

Arles, večkrat : (in enkrat Saint-Nazaire)

Ljubljana, Cankarjeva založba, 2017

Št. strani: 206


Janez Pipan: Janez Pipan


Žanr: spomini

Narodnost: slovenska književnost

Med sentimentom in vajo v slogu.

Zakaj objaviti knjigo z besedili, ki so vsa po vrsti že bila objavljena in to celo v knjižnih izdajah? Ali ni dovolj, da lahko sestavke, ki se nahajajo v zadnji Bergerjevi knjigi, preberemo že v njegovih Krokijih in beležkah, Omari v kleti in nedavno izdanih Povzetkih? Sam mislim, da ni, in ne morem, da se ne bi strinjal s piscem spremne besede režiserjem Janezom Pipanom, ki trdi, da je Arles, večkrat: (in enkrat Saint-Nazaire) popolnoma nova Bergerjeva knjiga. Neka zaključena celota, ki vsebuje besedila, ki so v obeh mestih iz knjižnega naslova dejansko nastala in dajejo neposreden vpogled v avtorjeva občutja in razmišljanja, ki so ga obhajala v času (ki naj se meri v mesecih če ne že letih), ki ga je v teh prevajalskih rezidencah preživel. Bergerja je užitek brati, morda tudi zaradi izjemnega prevajalskega opusa, ki nam ga je Slovencem zakrivil. Izborno besedišče, obvladovanje različnih slogov in tudi njegov smisel za humor so aduti, ki zadovoljijo tudi najzahtevnejši bralni okus!



Odlomek iz knjige

Kdor pride v tuji kraj, kjer je že nekajkrat bil, in se naseli v poslopju, kjer je pred leti prebival, vidi in občuti palimpsestno: skozi tisto, kar je, opaža ono od prej, izza novih, za zdaj še tujih obrazov ga pogledujejo tisti, s katerimi se je pred časi zbližal, a jih zdaj seveda ni tu. Tudi sebe opazi kdaj pa kdaj, kakšen je bil, in dostikrat nenavadno ostro: na tistem vogalu zasliši nekdanji pomenek, za ono mizo se spomni knjige, ki jo je bral, ali stiha, ki ga je prevedel. Na dolgem sprehodu ga spet srečajo stare misli in koprnenja, čez kozarec pastisa se mu posmejejo zdaj že mrtve oči. A sčasoma tisto, kar je, prekrije prejšnje in se strdi v sedanjost; v nekakšno kar zanesljivo vrhnjo plast, ki jo le kdaj naglodajo ponikalnice spominov.

(str. 43)

Cobiss povezava

Glej tudi

link Bukla
link Primorske novice


Predmetne oznake: Spomini, Prevajalci, Prešernovi nagrajenci


Prispeval/-a: Samo Roš, Osrednja knjižnica Celje
Objavljeno: 17.2.2017 10:32:56
Zadnja sprememba: 11.3.2017 8:43:04
Število ogledov: 814



Kritike

Vse po pričakovanjih

Aleš Berger se je že sam nekoč označil za starosvetneža; naj nam bo dovoljeno, da se izraza poslužimo tudi mi. Iz njegovega dela Arles, večkrat (in enkrat Saint-Nazaire), knjige dnevniških zapiskov, ki jih je v razponu petindvajsetih let pisal v prevajalski rezidenci naslovnega Arlesa, namreč prav tako veje nekakšna starosvetnost. Ljubezen do Francije, navduševanje nad vinom in izbranimi jedili, lagodna pohajkovanja in razglabljanja, brskanje po vsakovrstnih (fizičnih) slovarjih arlske knjižnice in predvsem ljubezen do jezika, literature in filozofije: vse to so občutja, ki jih od prevajalca Bergerja tudi pričakujemo, ki torej ne odstopajo kaj dosti od pričakovanj in v katerih ni nič radikalno „novega“. Poleg tega se Berger v času, ko tudi pisanje o literaturi včasih izkazuje težnje, da bi svoj predmet utemeljilo na neki logični, dosledno teoretski podlagi in da bi izrazilo namen leposlovja s hladno natančnostjo formule, v svojih dnevnikih pogosto prav po starosvetno postavi na drugo stran: namreč na tisto, s katere svoje početje trmasto utemeljuje ne s kakršno koli logično izpeljavo, kaj šele z razlogi trga, temveč kar sam iz sebe, iz svoje lastne ljubezni do jezikovnih podvigov. Kot denimo, ko prevaja Izgin Georgesa Pereca, strašansko trd prevajalski oreh, v katerem ni prav nobene črke e: „Čisto nič mi ni mar, če se bo mnogim to zdela oslarija; delam zase in za par tistih, ki se jim bo zdelo dober štos in bojo hkrati v tem videli kaj več. In, konec koncev, tudi slovenščina bo pokazala, da je suveren partner v najbolj ekskluzivnih igrah.“

Stežka bi nas presenetilo, da je z jezikom tako ali drugače povezana večina Bergerjevih premislekov. Drobnih, a zanimivih misli in opažanj je obilo: različne prevajalske zagate, razkrivanje dosti preveč svobodnih francoskih prevodov Borgesa, načelni razmisleki o smislu prevajalstva (in, kot posledica, občasni prevajalski nihilizem), opazovanje parov, v katerih vsakdo izhaja iz drugega jezika, pogovarjata pa se v tretjem, opazovanje jezika, v katerem poteka lastno mišljenje ... Potem so tu še druge zabeležke, pri katerih je vez z jezikom manj v ospredju, čeprav še obstoječa: sploh v prvem zapisu (nastalem v prelomni jeseni leta 1989) je glavnina posvečena prihodnosti Evrope in v njej Slovencev, pa tudi pozneje se ta ali oni odstavek posveča problemu narodov, kultur in kulturnih vzorcev. Značilna za Bergerja je ob tem mešanica ponosa na svojo nacionalno skupnost ter obenem skrb, da bi ta ponos prerasel v kaj manj zdravega; zanimivo je denimo preizpraševanje občutkov na slovenskem vlaku leta 1993: „A sem zdaj irhast slovenjakar, če na vlaku v Sežani zadovoljno opazim, da me nihče več ne nahruli: ''Šta ímaš?'', ampak gre simpatično nezainteresirano mimo mojega kupeja slovenski carinik?“

Bolj ali manj neposredno se v zapiskih seveda oglaša tudi tema sprememb in predvsem tehnološkega razvoja, ki pomembno vpliva tudi na prevajanje: dandanašnji spletni slovar iskano besedo resda ponudi v drobcu sekunde, a ob tem vselej umanjka srečevanje z raznoraznimi drugimi besedami, na katere je prevajalec nekdaj naletel pri počasnejšem listanju po fizičnem slovarju. Naprednost takega razvoja tudi v prevajalskem svetu torej ni povsem enoznačna. Navsezadnje pa je vezivo Bergerjevih dnevnikov kajpak tudi popisovanje vsakodnevne izkušnje bivanja v Arlesu: vanjo je vpletena dovoljšna mera iskrenih popisov nihajočega razpoloženja, mukotrpnega jutranjega zbujanja in spremenljive vere v svojo dejavnost, da ti zapisi s svojo iskrenostjo pisca res dodobra približajo bralcu. Nekateri odlomki ali stavki so že kar presenetljivo odkriti: „Za hip skušnjava desetega nadstropja,“ nas denimo iznenadi stavek v nekem junijskem jutru leta 1995.

Zanimivih miselnih drobcev je torej veliko. Morda bi od katerega izmed njih lahko pričakovali tudi več: če se prvi dnevniški zapis še na dokaj sklenjen način razgovori o svojem času, se poznejši zapisi, z nekaj izjemami, temu bolj ali manj deklarativno odpovejo. Kljub temu pa bi to pomanjkanje celovitih premislekov težko označili za hibo, ki delo kakorkoli kvari; lahko ga celo preprosto upravičimo s tem, da pred nami ni esejistika, temveč forma dnevnika, ki svoj predmet najpristneje prikazuje ravno tako, da popis dogajanja združuje z mislimi, ki obhajajo pisca, pri čemer ga v vsakdanjem življenjskem toku nobena ne obhaja toliko časa, da bi lahko postala misel, h kateri gravitira vse ostalo.

In še kar se tiče uvodne starosvetnosti: klasični postulat presoje knjižnih del je resda ta, da so dela tem boljša, čim bolj nam ponudijo „napredno“ izkušnjo, ki je drugačna od pričakovane. Pa vendar je težko zanikati, da je Arles, večkrat nadvse prijetno branje, in to ravno zato, ker so naša pričakovanja v precejšnji meri potrjena. Kot smo se nadejali, gre za tekst, ki na pričakovan način izraža pričakovano ljubezen do pričakovanih stvari, a je v tem nedvomno zabaven, zanimiv in slogovno spreten. Kot smo pričakovali, je vanj vpletena tudi ravno pravšnja mera inventivnega izrazja – štrapacni dnevi, rešpetlin, prevajač, srčike, ponuda, butilja, malovažnost, odgoditi, koprnevec –, ki nikdar ne preide v neprijetno jezikovno postavljaštvo, temveč se iz njega zamesi nadvse užitna jezikovna zmes. In četudi nas ta uglajeni dnevniški glas prav nič ne zbada in nam preproge pričakovanj prav nič ne izmika spod nog, je to za nas, starosvetne bralce, povsem dovolj.

Žiga Rus, 19. december 2018

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.