Dobre knjige
2817 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Mož, ki je bral Disneyjeve stripe
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:2









Sergej Verč

Mož, ki je bral Disneyjeve stripe

Ljubljana, Modrijan, 2009

Št. strani: 247


Zbirka: Bralec
Žanr: kriminalni roman

Narodnost: slovenska književnost

Tržaški pisatelj Sergej Verč je v svojem bogatem in raznolikem opusu ustvaril tudi serijo kriminalnih romanov, v katerih zločine rešuje tržaški policijski inšpektor slovenskih korenin Beno Perko. Mož, ki je bral Disneyeve stripe, je Perkov zadnji primer, saj se je s smrtjo enega najboljših slovenskih piscev kriminalk končala tudi inšpektorjeva kriminalistična kariera. V romanu spoznamo slovensko, v Trstu živečo družino Budin. Sestavljeno jo oče Rajko, mama Marina in dva otroka. Budinovi se na prvi pogled zdijo najbolj urejena in najsrečnejša družina na svetu. Živijo v razkošni vili v enem najlepših predelov Trsta, oče je zaposlen v najuglednejšem slovenskem podjetju na tem območju, mati pa je gospodinja, ki perfektno skrbi za družino. A fasada te idealne skupnosti začne pred bralčevimi očmi kmalu pokati. Ugotovimo, da se družina zdi idealna le Rajku Budinu, ki je mojster zanikanja, vse dokler njegovo tako cenjeno podjetje zaradi finančnih goljufij vodstva ne propade, sam pa izgubi službo. Takrat se v umirjenem in boječem človeku prebudi morilec, pravzaprav kar serijski, saj od sedmih trupel, ki jih proizvede roman, kar štiri padejo pod njegovo roko. Kaj se je zgodilo, da je skrben družinski oče in vesten uslužbenec, ki je slavil umirjeno življenje brez nepredvidenih dogodkov, prestopil na drugo stran? Avtor je z Budinovo preobrazbo opravil postopoma, zato se tudi zdi verodostojna. Zanikanje je razdeljeno na več faz, v vsaki se razblini del njegove iluzije. Zaradi nesrečnega otroštva ima razvite občutke lastne nevrednosti, s poroko si želi ustvariti varen pristan, če že ne v resnici, pa vsaj v svoji glavi. Avtor postopoma in mimogrede podtika podatke, ki kažejo, da ima idealna slika mnoge luknje. Izvemo, da hči moči posteljo, da je sin preveč resnoben za fantiča svojih let, pa tudi mama se izkaže za pretežno molčečo žensko, ki je večino časa slabe volje. Kdo je glavni nepridiprav, bralec hitro izve, tako da ga razkritje v tem prispevku ne bo opeharilo za napeto bralno izkušnjo. Bralec morilca ne išče, ampak le spremlja preiskovalce, kako se bodo lotili reševanja primera. Beno Perko je klasičen primer genialnega detektiva. V četrtem romanu po vrsti je že izdelan literarni lik, izvemo tudi nekaj drobcev iz prejšnjih del, tako da v njegovi osebnosti ne čutimo prevelikega primanjkljaj, tudi če predhodnih romanov nismo prebrali. Iz mnogih kriminalk smo vajeni, da ima nadpovprečno inteligenten detektiv obratno sorazmerno sposobne pomočnike. Beno Perko pa se lahko na svoje sodelavce zelo zanese. Ne moremo spregledati njegovega nagnjenja k hedonizmu, ne mara čiščenja stanovanja, gneče na plaži, rad dobro je in rad zavije na kozarček ali več dobrega vina, nič hudega, če kar med službenim časom. Prepričan je, da »žejen komisar ne more biti dovolj učinkovit«. To so prizori, v katerih je ujet sproščen duh mediteranskega geografskega prostora. Dogajanje je postavljeno v devetdeseta leta 20. stoletja, v čas pred evrom in protikadilskim zakonom, kar se v romanu tudi jasno odraža.



Odlomek iz knjige

Dovolj je imel tega sprenevedanja! Obšel ga je zoprn občutek, da si laže v obraz. Že vse življenje se gleda v ogledalo in si ponavlja, kako srečen in pomemben je. In če bi ne naletel na zaklenjena vrata, bi si mogoče to pravljico pripovedoval še naprej. V večni iluziji, da je vse lepo in prav. Zadnja polovica življenja se mu je dogajala v samih presežnikih. Ni je bilo srečnejše družine od njegove, boljših otrok, bolj skrbne žene, imenitnejše službe. Podjetje, ki mu je tako vdano služil, ni bilo samo steber njegove ožje družinske skupnosti, bilo je mnogo več. Hram ljubezni in dobrote. Tempelj bratovščine dobrih ljudi, ambiciozni cilj za marsikoga, ki še ni bil deležen blagoslova varuhov tega svetišča. Podjetje mu je navsezadnje omogočilo blagostanje, srečo njegove žene in njunih otrok. A za kakšno ceno?



Cobiss povezava

Glej tudi

link Primorski dnevnik


Predmetne oznake: Umori


Prispeval/-a: Jasna Mlakar, Mariborska knjižnica
Objavljeno: 7.11.2016 11:57:39
Zadnja sprememba: 23.11.2016 13:32:35
Število ogledov: 815