| Žanr | družbeni roman, postmodernistični roman |
| Narodnost | ukrajinska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Zbirka |
Moderni klasiki |
| Ključne besede | Kritika, Postmodernizem, Satira |
Na nek način je roman Dvanajst krogov ukrajinskega pisatelja Jurija Andruhovyča točno to, kritika postsovjetske Ukrajine oz. Ukrajine sedanjosti, lahko tudi zdajšnjosti. Romana nikakor ne gre brati dobesedno, saj bi se nam v tem primeru kaj lahko pripetilo, da bi se začeli spraševati, kaj je avtor s svojim pisanjem sploh želel povedati. Zatorej ga je treba brati med vrsticami, podobno, kot tudi mojstrovino M. Bulgakova. Roman Dvanajst krogov sicer ne sodi med lažja čtiva, nekoliko zaradi zgoraj opisanih lastnosti, nekoliko pa tudi zaradi samega avtorjevega sloga pisanja, ki ga, glede na potrebe, večkrat menja, a vseeno ne gre prehitro obupati. Nekoliko tudi zaradi tega, ker tudi naša država sodi med tisto postsociaslistično bratovščino, ki jo je proces tranzicije pripeljal do faze, v kateri se trenutno nahaja. V Dvanajstih krogih se torej najde tudi kakšen košček Slovenije, pa če smo to pripravljeni priznati, ali ne.
Objavljeno: 09.09.2016 15:35:17
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:31:26
Karl Jozef Zumbrunnen se je rad kopal v zelenkasti gosti vodi. In nasploh je, kot vsi moji junaki, imel rad vodo. Naj torej njemu in nam, morda, pustimo upanje? In naj napišem, da mu je bilo lepo? Da njegovo telo ni čutilo bolečine, ampak je občutilo rečni tok? So se njegovi lasje vili v tokovih kakor alge Tarkovskega? Da se je počutil v tej vodi kot riba? (str. 144)
