Psi na jezeru

“Pri nas v Višegradu ni veliko književnikov, trije, štirje smo, vendar bi od knjig, ki smo jih po vsej državi dobili v dar od neznanih pisateljev, pogorela vsa naša četrt. In v tej državi je malo mest, v katerih se ne bi širil plamen iz mojih knjig. Ta Vujičić pa teh svojih dveh knjižic ni samo podarjal in posvečal, ni se samo z očmi, napolnjenimi s solzami, zahvaljeval vsakomur, ki mu je podaril svojo, ampak je hodil od enega do drugega pisatelja in nas prosil, naj mu, če imamo kakšno odveč, damo še eno, za njegovega prijatelja (nisem si zapomnil in ne zapisal, kako mu je ime, vendar bom vprašal, če se bom le spomnil), pesnika in kritika, ki je na invalidskem vozičku, zaradi česar ne more prihajati na taka srečanja, vendar spremlja in prebira vso jugoslovansko produkcijo. Tako se je od mize do mize sprehajal po jedilnici in zbiral knjige za tega svojega distrofičnega prijatelja, pisci pa so mu jih eden za drugim dajali, hvaležni, ker se je našel nekdo, ki potrebuje njihove knjige. Le da je pri nas hvaležnost nekomu za nekaj zelo blizu temu, da imaš nekoga za bedaka. Toda to je druga zgodba, iz katere bi kak novi Andrić sestavil, da ne rečem, napisal, roman.” (str. 68)