| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | islandska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2016 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Prevod |
Anja Golob |
| Ključne besede | Družbene razmere |
Sjón je eden najpopularnejših in mednarodno uveljavljenih islandskih pisateljev. S pričujočima zgodbama smo v slovenščino dobili prva prevoda njegovega dela.
Dvoplastna zgodba v Modri lisici se odvije v nekaj januarskih dneh leta 1883. Častiti duhovnik Baldur se odpravi na lov za modro lisico. Lovec jo v zasleduje po zasneženi in zaledeneli islandski pokrajini. Pisatelj pusti lovca za nekaj kratkih vdihov pri kraju in nam pove še drugo zgodbo, v kateri se zeliščar Fridrik B. Fridjónnson pripravlja na pogreb Abbe. Abba je ženska z Downovim sindromom, katero je Fridrik rešil pred kruto usodo izobčenosti iz nazadnjaškega okolja. Zgodbi Abbe in lovca na modro lisico se kaj hitro prepleteta.
Modra lisica je umeščena na podeželje, zgodba romana Fant, ki ga ni bilo pa je postavljena v konec leta 1918 v Reykjavik. Tudi tu je v ospredju posameznik. Šestnajstletni fant Máni Steinn obožuje filme in obiskuje vse premiere v dveh mestnih kinodvoranah. Mani se naskrivaj prostituira z različnimi someščani. V Manijevo osebno zgodbo zareže epidemija španske gripe, ki zdesetka prebivalstvo. Zbudi se tudi vulkan Katla, Islandija se pripravlja na svojo suverenost. V tej vsesplošni histeriji je Manijeva homoseksualnost odkrita. A fant preživi tudi to.
Objavljeno: 14.03.2016 13:33:33
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:29:32
Modra lisica:
“Mož je razbil ledeni oklep.
Zahvalil se je Snežni kraljici in starki Zimi za zavetje, ki sta mu ga podarili na tej širni zaplati zemlje; s te razgledne točke je lahko videl daleč čez bele pomrznjene planjave.
Zdaj je pričel ščipati in stiskati dele svojega telesa. Ko je končal vtiranje toplote v mišice na rokah, si je nataknil rokavice, oprl roke na snežno polico in se dvignil iz svojega prestola.
Da, dobro jo je odnesel.”
(str. 18)
Fant, ki ga ni bilo:
“Ulice zevajo, izpraznjene ljudi, le tu in tam hušknejo mimo osamljene postave kot sence.To so stare ženske, ovite v črna oblačila, s plastmi šalov okoli ramen, da se obvarujejo pred mrazom in vetrom. v svojem življenju so preživele že toliko bolezni, da nadloga, ki se zdaj gosti z njihovimi nasledniki, ne najde niti koščka užitnega mesa na njihovih obrabljenih kosteh.”
(str. 49)
