Kako sem po nesreči napisala knjigo

Hlebce, Zala, 2016

Št. strani: 143

Žanr: mladinski roman, problemski roman, družinski roman (tudi rodbinski)

Narodnost: nizozemska književnost

Moja mami je mrtva, ampak zdaj je spet z mano

Trinajstletni Katinki in bratcu Kalleju je pred desetimi leti umrla mama. Čeprav ovdoveli oče zgledno skrbi za svoja otroka, čuteča pubertetnica pogreša materinsko ljubezen, iz brezna pozabe oživlja spomine na veselo, živahno mamico, ki je tako rada razvajala svojo družino in bližnje. Katinka, ki si želi postati pisateljica, s pomočjo nasvetov sosede, slavne avtorice Lidwien zapisuje občutja, spomine in dogodke, ki jih prinaša vsakdan. Eden teh nepričakovanih dogodkov je tudi ljubezensko razmerje med očkom in radoživo, prijazno Dirkje, ki pa v deklici vzbudi silovit odpor. Izvrsten medgeneracijski roman o bolečini žalovanja, tegobah odraščanja in o iskanju sprijaznjenja z minulim je ganljiva, na trenutke grenka pripoved z izrazito humanistično sporočilnostjo. Roman je prejel ugledno nizozemsko nagrado Srebrno pero.

Odlomek iz knjige

Oči vedno dela za veliko mizo v dnevni sobi. Iz delovnega kabineta se je preselil, ko je umrla mami. Tako je lahko pazil na nanju s Kallejem in zraven še vedno delal za službo. Čisto lepo sem se lahko igrala sama, a že če je oči šel samo na stranišče, sem planila pokonci in odkoracala za njim. Potem sem čakala nanj pri vratih stranišča in ves čas klicala: Si še tam? Ali pa sem po vratih trkala signale, ki jih je potem moral ponoviti. Tega se sama ne spomnim, ampak oči mi je o tem že večkrat pripovedoval in vsakokrat so se mu orosile oči.

(str. 47)

Ključne besede: DEKLETA, MATERE, SMRT, ŽALOVANJE, PISANJE, PRIJATELJSTVO, OČETJE, LJUBEZENSKI PARTNERJI, DRUŽINA, ODRAŠČANJE

Prispeval/-a: Anica Derganc, Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 29.2.2016 9:15:50
Zadnja sprememba: 11.3.2022 13:07:03
Število ogledov: 9447