Dobre knjige
2998 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Zagatne zgodbe
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:2









Aleš Berger

Zagatne zgodbe

Maribor, Litera, 2004

Št. strani: 146


Zbirka: Nova znamenja
Žanr: kratka zgodba

Narodnost: slovenska književnost

Originalno avtorsko delo

Aleš Berger, ki je slovenski literarni (in verjetno tudi ostali) javnosti poznan predvsem kot odličen prevajalec iz francoščine in španščine, kot dolgoletni urednik pri nekoč največji domači knjižni založbi in nekaterim tudi kot gledališki kritik, se nam je v zbirki Zagatne zgodbe prvič predstavil v pisateljski vlogi, če zanemarimo njegovo zbirko esejev Krokiji in beležke in knjižni izdaji njegovih gledaliških kritik Ogledi in pogledi ter Novi ogledi in pogledi. Verjetno bi za marsikoga navkljub zavidanja vrednemu prevajalskemu in uredniškemu opusu takšen preskok lahko pomenil precejšnjo zagato, a ne za Bergerja. Ta se v svojem literarnem prvencu več kot zgolj uspešno spopade z nekoliko, če pogledamo iz ljubezenske perspektive, zavoženimi primerki, ki jim vsem po vrsti spodleti vsakršen poskus obuditve zakrnelih seksualnih strasti, ki jih, kot se za (anti)junake srednjih let »spodobi«, ponavadi iščejo pod tujimi rjuhami. Ti (anti)junaki se vedno znova znajdejo v nekakšni zagati, v katero jih je pripeljala njihova lastna ležernost ali morda celo pasivnost, pa čeprav na prvi pogled ne izgleda vedno tako. Nikoli pa se v zagati ne znajde avtor, ki z obvladovanjem jezika, forme in notranje sheme besedila od samega začetka natančno ve, kako in kam bo svojo zgodbo pripeljal. Kot je zapisal v recenziji v tedniku Mladina Bernard Nežmah, originalno avtorsko delo!



Odlomek iz knjige

Gorazd Hrestnik čuti, da se bo zdaj zdaj prebudil, a ve, da tega še ne mara. Ne mara, ker ne more, in ne more, ker noče. Ne še, ne še ta hip. Še malo ležati iztegnjen in pokrit do vratu in ne misliti na nič, samo to si želi.
Gorazdu je namreč jasno, da ni pri sebi doma, a pojma nima, kje je. Svetloba najbrž dopoldanska? se dotika njegovega obraza z neobičajne strani in rjuhe dišijo drugače; tudi ptič, ki včasih čivkne skozi odprto? okno, se oglaša z nižje veje. In to je edini zvok; nobenega hrumota, nobenega treskanja hotelskega? dvigala, nič vrišča po stopnišču in hodnikih, sam božji mir vsenaokrog.

(str. 32)

Cobiss povezava

Glej tudi

link Mladina
link Litera
link


Predmetne oznake: Kratka proza, Slovenska književnost, Zakonsko življenje


Prispeval/-a: Samo Roš, Osrednja knjižnica Celje
Objavljeno: 13.1.2016 16:45:44
Zadnja sprememba: 14.1.2016 8:29:55
Število ogledov: 1216