Mr Gwyn

V naslednjih dneh se je Jasper Gwyn prisilil k mirovanju in se med iskanjem žavbe za čedalje pogostejše napade prepuščal vadbi, ki se je je spomnil iz filma. Vadba je narekovala, da je treba živeti počasi in se osredotočati na vsako najmanjše dejanje. Pravilo se je morda zdelo precej splošno, toda Jasper Gwyn je našel presenetljivo konkreten način, kako ga uresničiti. Tako si je med obuvanjem najprej ogledal čevlje, ocenil njihovo lepo lahkotnost in se čudil nad popustljivostjo usnja. Ko si je zavezoval vezalke, se je izogibal skušnjavi avtomatskih gibov, podrobno je opazoval čudovito delo prstov in jih občudoval med zanesljivim kroženjem. Potem se je vzravnal, in ko je naredil prve korake, ni pozabil zaznati čvrstega oprijema obutve okoli narta. Podrobno se je osredotočil na zvoke, ki jih imamo sicer za nekaj samo po sebi umevnega: spet je zaslišal klik ključavnice, hripavo zamolklost selotejpa in pritajeno rožljanje zadrge. Veliko časa je porabil za zaznavanje barv, celo takrat ko je šlo za povsem neuporabno reč, še zlasti pa se je pozorno posvečal barvnim paletam, ki so se naključno rojevale med prerazporejanjem reči – v notranjščini predala, denimo, ali na prostranosti parkirišča. Pogosto je prešteval predmete, ki so mu prišli na pot – stopnice, svetilke, krike – in s prsti podrsaval po površinah ter tako na novo odkrival neskončen obseg možnosti med hrapavim in gladkim. Zaustavljal se je in opazoval sence po tleh. Vsak kovanec je otipal med prsti.

Ko se je gibal skozi dan, mu je vse to dajalo razkošno držo, da je bil podoben igralcu ali afriški živali. V njegovi elegantni počasnosti so ljudje prepoznavali naravni ritem stvari, v natančnosti kretenj pa so znova uzrli svojevrsten oblasten odnos do predmetov, na katerega so večinoma pozabili. Jasper Gwyn tega ni niti opazil, zato pa se je povsem jasno zavedel, da mu je skrbnost v gibih vračala mero – težišče, ki ga je bil očitno pogrešil.