Vinko Möderndorfer
Brskanja
Novo mesto, Goga, 2015
Št. strani: 244
Zbirka:
Literarna zbirka Goga
Žanr:
kratka zgodba
Narodnost: slovenska književnost
Sporočilo življenja je minljivost.
V zbirki kratkih zgodb Vinka Möderndorferja Brskanja smo skozi osem samo navidezno bralno nezahtevnih, pretežno linearno zgrajenih zgodb, soočeni s temeljnimi vprašanji človeškega bivanja in smisla. Kot v vodo kisik in vodik se v zgodbah spajata v življenje ljubezen in smrt, pod tenko skorjo usodnih trenutkov v življenjih posameznikov se plast za plastjo ruši zunanji videz stvari, iz strani v stran z avtorjem brskamo za tistim, kar je v življenju edino resnično in pomnjenja vredno. V zbirki brez zadržkov razkrivamo manj prijetne, a nič manj avtentične plati človekovega bivanja: osamljenost (Božična zgodba), obremenjenost družin z dogodki iz državne in družinske politične zgodovine, iskanje pozabljenih korenin, odtujenost družinskih članov, vprašanje krivde, maščevanja in odpuščanja, prijateljstva in izdaje (zgodba Preteklost v škatli), priče smo problemu izolacije starih ljudi in telesnemu in duševnemu razkroju človeka (Miš), razočaranju in nezaupanju, ki ju premaga ljubezen (Začetek pesmi). Najglasneje pa tokrat Möderndorfer spregovori o tistem, kar je za človeka najbolj gotovo: o smrti in bolečini. Po smrti mame (Končno je crknila) in smrti partnerice (Življenje) nas v naslovni zgodbi Brskanje (s pomenljivim podnaslovom dvanajst postaj nekega brskanja, vpetega med začetno Božično in končno Velikonočno zgodbo) najprej preplavijo številna nasprotja dveh parov, ki se razlikujeta po socialnem statusu, etičnih vrednotah in narodnosti, a se človeško popolnoma izenačita v bolečini ob nemoči o odločanju o življenju ali smrti lastnih otrok. Zaključna, Velikonočna zgodba, kljub porazu tako človeškega duha kot telesa in njegovo majhnostjo med nebom in zemljo, deluje pomirjujoče. Zaključi se namreč s protiutežjo trpljenju in smrti – z ljubeznijo. Knjiga bo pritegnila k branju tako bralce, ki si postavljajo izmuzljiva vprašanja o minljivosti in vrednosti človekovega življenja, kot tudi tiste, ki raje prisluhnejo bolj konkretnim družinskim zgodbam iz slovenske zgodovine, pa čeprav s podnaslovom “izmišljena zgodba”.
Odlomek iz knjigeO taborišču na Golem otoku so v družini govorili šepetaje in s sramom, kot da bi bilo dedovo bivanje na otoku kazen za hud zločin, ki bi ga zagrešil, in ne sramota tistih, ki so si v svoji oblastni nadutosti privoščili takšno kaznovanje političnih nasprotnikov. Vedno bolj mu je bilo jasno, da je nad njegovo družino visel črn madež nekakšne krivde brez krivde, da so bili kot družina še vedno označeni ali pa so se vsaj tako počutili /…/ Nenadoma se je pojavila prispodoba: njegova mladost je bila, kot bi za kazen neprestano stal v kotu. Predmet vsesplošnega posmeha. Občutek krivde in kaznovanja. In pri tem je bilo popolnoma vseeno, ali si si kazen zares zaslužil ali pa stojiš v oslovskem kotu po krivici. To je bilo tisto, kar ga je odvračalo od tega, da bi se bolj zanimal za svojo lastno družino. Vsi so stali v kotu družbe. Babica, mama, tete, strici … Označeni. Ožigosani. Pri tem sploh ni bilo pomembno, kaj je resnica.
Ključne besede:
OSAMLJENOST
Prispeval/-a:
Magda Vremec Ragusi,
Goriška knjižnica Franceta Bevka
Objavljeno: 7.6.2015 0:02:18
Zadnja sprememba: 22.6.2022 11:52:47
Število ogledov: 3109