Dobre knjige
2998 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Francoski roman
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
4,8
Št. ocen:5









Frédéric Beigbeder

Francoski roman

Ljubljana, Vale-Novak, 2010

Št. strani: 201


Prevod: Veronika Novak


Žanr: avtobiografski roman, družbenokritični roman, družinski roman (tudi rodbinski)

Narodnost: francoska književnost

Težko se je pobrati po nesrečnem otroštvu, ampak po otroštvu, zavitem v vato, se morda sploh ni mogoče pobrati.

Beigbeder seveda ni prvi avtor, ki piše o sebi. Tudi ni prvi, ki bi pisal o sebi na tako neposreden način. Takšen pristop je kar tipičen za večino avtobiografskih piscev. Je torej knjiga s precej potentnim naslovom avtobiografija? Je. A vendar je Francoski roman tudi precej več, kot pa zgolj to. Je tudi natančna analiza francoske družbe druge polovice 20. stoletja in ne zgolj avtorjeva družinska saga. Analiza, ki jo avtor napravi v priporu, ki je že zaradi narave prostora samega idealen za soočenje s preteklostjo, ki se je do nedavna zdela izgubljena. Počasi, košček po košček, Beigbeder sestavlja svoje življenje, zraven pa secira družbo in okolje, ki ga obdajata. Predvsem francosko - tako družbo kot okolje. In tudi zaradi tega je potentnost naslova več kot na mestu, enfant terrible sodobnega francoskega romanopisja Michel Houellebecq pa je v Beigbederju dobil več kot dostojnega sodobnika in verjetno tudi naslednika.



Odlomek iz knjige

Svet, v katerem sem se rodil, nima nobene zveze z današnjim. To je bila Francija pred majem 1968, še vedno jo je vodil general v sivi uniformi. Zdaj sem že dovolj star, da sem videl, kako so izginili neki načini življenja, izražanja, oblačenja, frizure, televizija, ki je predvajala en sam kanal, katerega paradna oddaja je bila črno-bela cirkuška predstava (»Zvezdna cesta«). Takrat so imeli policaji piščalke in bele palice. Bilo je dvajset let po Auschwitzu in Hirošimi, 62 milijonih žrtev, po deportaciji, osvoboditvi, lakoti, revščini, mrazu. Odrasli so o vojni začeli govoriti bolj potiho, ko so prišli otroci v sobo. Vsako prvo sredo v mesecu so se opoldne zdrznili ob zvokih sirene. Njihova edina obsedenost v letih mojega otroštva je bilo udobje. Po vojni so vsi za petdeset let postali požrešni. Zato je moj oče izbral zelo donosno poslovno kariero, čeprav je bila njegova resnična strast filozofija.

(str. 80)

Cobiss povezava


Predmetne oznake: Francozi, Družba, Roman


Prispeval/-a: Samo Roš, Osrednja knjižnica Celje
Objavljeno: 26.3.2015 17:04:08
Zadnja sprememba: 25.11.2015 11:33:15
Število ogledov: 2384