Francoski roman
| Žanr | avtobiografski roman, družbenokritični roman, družinski roman (tudi rodbinski) |
| Narodnost | francoska književnost |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2010 |
| Založba | Vale-Novak |
| Ključne besede | Družba, Francozi |
| Prevod | Veronika Novak |
Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.
Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Težko se je pobrati po nesrečnem otroštvu, ampak po otroštvu, zavitem v vato, se morda sploh ni mogoče pobrati.
Beigbeder seveda ni prvi avtor, ki piše o sebi. Tudi ni prvi, ki bi pisal o sebi na tako neposreden način. Takšen pristop je kar tipičen za večino avtobiografskih piscev. Je torej knjiga s precej potentnim naslovom avtobiografija? Je. A vendar je Francoski roman tudi precej več, kot pa zgolj to. Je tudi natančna analiza francoske družbe druge polovice 20. stoletja in ne zgolj avtorjeva družinska saga. Analiza, ki jo avtor napravi v priporu, ki je že zaradi narave prostora samega idealen za soočenje s preteklostjo, ki se je do nedavna zdela izgubljena. Počasi, košček po košček, Beigbeder sestavlja svoje življenje, zraven pa secira družbo in okolje, ki ga obdajata. Predvsem francosko – tako družbo kot okolje. In tudi zaradi tega je potentnost naslova več kot na mestu, enfant terrible sodobnega francoskega romanopisja Michel Houellebecq pa je v Beigbederju dobil več kot dostojnega sodobnika in verjetno tudi naslednika.
Svet, v katerem sem se rodil, nima nobene zveze z današnjim. To je bila Francija pred majem 1968, še vedno jo je vodil general v sivi uniformi. Zdaj sem že dovolj star, da sem videl, kako so izginili neki načini življenja, izražanja, oblačenja, frizure, televizija, ki je predvajala en sam kanal, katerega paradna oddaja je bila črno-bela cirkuška predstava (»Zvezdna cesta«). Takrat so imeli policaji piščalke in bele palice. Bilo je dvajset let po Auschwitzu in Hirošimi, 62 milijonih žrtev, po deportaciji, osvoboditvi, lakoti, revščini, mrazu. Odrasli so o vojni začeli govoriti bolj potiho, ko so prišli otroci v sobo. Vsako prvo sredo v mesecu so se opoldne zdrznili ob zvokih sirene. Njihova edina obsedenost v letih mojega otroštva je bilo udobje. Po vojni so vsi za petdeset let postali požrešni. Zato je moj oče izbral zelo donosno poslovno kariero, čeprav je bila njegova resnična strast filozofija. (str. 80)
Citati
(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Francoski roman.
Kritike
(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.
Komentarji
(0)Ogledi: 2
Komentarji: 0
Število ocen: 6
Želi prebrati: 8
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 9
