Dobre knjige
2993 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Ljubeznivec
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
4,5
Št. ocen:2









Julia Franck

Ljubeznivec

Ljubljana, Beletrina, 2015

Št. strani: 227


Prevod: Mojca Kranjc


Zbirka: Knjižna zbirka Beletrina
Žanr: družbeni roman, družbenokritični roman

Narodnost: nemška književnost

Erotične mistifikacije devetdesetih

Pripoved se prične z grozljivim prizorom tramvajske nesreče, ki jo posredno povzroči moški v majhnem rdečem avtu. Pripovedovalka, klovnesa Beyla, ni čisto prepričana, ali je to bil Albert, moški, s katerim se pozneje spusti v razmerje (kar bi ji bralec brezupno želel odsvetovati), je pa odločena, da je in tudi bo v prihodnje z njim srečna. Portret nenavadne mlade ženske je presežen s pretanjenostjo pripovedi, nad povsem sodobno zgodbo lebdi tančica odmaknjenosti, arhaičnosti, morda tudi kot znamenje avtoričinega vzhodnonemškega izvora.



Odlomek iz knjige

Klovnesa je, veste, saj jih poznate iz cirkusa, ja, v šovbiznisu je.
Čutila sem, kako mi je pognalo kri v obraz in me stisnilo v grlu, tako da kri ni mogla odteči in mi je šumela v ušesih. Ni mi bilo mučno, da sem delala kot klovn, sem pa to čedalje manj marala, in bilo mi je neprijetno, če so me občudovali zaradi tega in mi nekateri zavidali, ko sem pa sama že mesece premišljevala, da bi se službe najrajši znebila. Nisem bila izšolan klovn, bila sem artistka in sem se v Châlonsu učila predvsem pantomimo in akrobatiko, ampak po pantomimi ni bilo povpraševanja. Sama ne bi nikoli rekla: Klovn sem. Nekoč sem poskusila, ampak mi to ni vzbudilo zadovoljstva, bolj odpor. Če sem že morala, sem reklaDelam kot klovn.

(str. 32)

Cobiss povezava

Glej tudi

link AirBeletrina




Prispeval/-a: Veronika Vurnik Škrabec, Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 19.3.2015 14:39:36
Zadnja sprememba: 18.6.2015 8:52:47
Število ogledov: 1975



Kritike

Kronika ljubezenske obsesije

Le redkokateri roman se začne tako bombastično kot Ljubeznivec nemške pisateljice Julie Franck. Postavitev obljublja veliko. Prvoosebna pripovedovalka Beyla opazuje, kako se neznani voznik trudi rešiti rdeče vozilo iz nerodnega parkirnega položaja; ko mu to končno uspe, z drznim vzvratnim manevrom prestraši mimoidočo, da pade pod tramvaj in umre na kraju nesreče. Da bi se zadeva še bolj zakomplicirala, se izkaže, da je bila ponesrečenka Beylina soseda Charlotte, lastnik rdečega avtomobila pa najverjetneje protagonistkina usodna ljubezen Albert, oziroma vsaj tako bi se dalo sklepati. Resnica je zmuzljiva, kar pripovedovalko spravlja v obup, in kar sledi še najbolj spominja na moderno reinterpretacijo noir klasikov. Ona se vse bolj verjame lastnim sumom, da je Albert povzročitelj nesreče, morda celo morilec, a vztraja v negotovosti, on pa se obnaša kot lepi&skrivnostni neznanec iz doktor romanov, kar pravzaprav tudi je, saj je pripoved v celoti posredovana skozi Beyline oči. Ker je zaljubljena, je kot kaže tudi zaslepljena, zato avtorica zvito vpelje nekaj funkcionalnih likov, da zapolnijo informativne vrzeli in za vedno izginejo v črno luknjo pripovedi. Toda v bolj posrečenih pasažah, kjer sta junaka prepuščena le drug drugemu, Franck razpoko med pripovedovalkino perspektivo in, recimo temu, »dejanskostjo« ubeseduje skozi karakterne zdrse, ki postajajo s tem, ko se ponavljajo in razraščajo, vse bolj očitni in očitno problematični. Beyla ima z zunanjim svetom težave že od vsega začetka, ko ne zna prevzeti odgovorne vloge v prometni nesreči. Postavi se v položaj samozanikanja, dopoveduje si, da njena dejanja v resnici nimajo teže, zato nikomur ni pripravljena priznati tega, kar je tistega dne videla. S tega vidika je razumljivo, da se v odnosu do Alberta izogiba neposrednemu soočenju, ker bi to pomenilo, da mora sprejeti tudi manj privlačne, odbijajoče plati njegovega značaja (pa čeprav na nezavedni ravni, kar se lepo pokriva s simboliko kletnih stanovanj, v katerih junakinja večino časa prebiva). Albert in Beyla imata več skupnega kot se zdi: smisel Beylinega poklica je pretvarjanje, v cirkusu dela kot klovnesa, medtem ko je Albert, samouki pianist in samooklicani žigolo, umetnost pretvarjanja tako ponotranjil, da se je v njej izgubil. Ljubezenska dinamika med obema protagonistoma je najmočnejša plat pripovedi.

A Ljubeznivec je eden tistih romanov, ki si prizadevajo biti več od tega, kar dejansko so – in se pri tem ne znajdejo najbolje. Zgodba o spodletelem ljubezenskem razmerju je posejana z elementi, ki naj bi predvsem pripovedovalki priskrbeli motivacijsko globino, namesto tega pa večinoma izpadejo kot ornamenti ali na prvo žogo izpeljane psihologizacije. Odnos do očeta, bratov in nerojenega otroka na Beylini ter morbidne, v izmišljijo kamuflirane spominske anekdote na Albertovi strani ne izkoriščajo svojega potenciala. Avtorica jih uporablja predvsem kot motivacijske alibije, ne odmeri pa jim dovolj pozornosti, da bi njihovo prisotnost zares upravičila. Še večji problem pa predstavljata Beylina obsedenost s prepričanjem, da je avto vozil Albert, in lik Charlotte. Vprašanje »krivde« je (pre)hitro odpravljeno in uporabljeno predvsem kot vezivo slepih ulic v pripovedi. Vloga, ki jo avtorica dodeli Charlotte, pa je v nasprotju z začetno pozornostjo zminimalizirana. Izselitev v Charlottino stanovanje sprva namiguje na globlje, tudi temačnejše vrzoke Beylinega in Albertovega zbližanja, vendar zgodba na to sčasoma pozabi. Lik Charlotte postane kljub obljubam potisnjen v manj pomemben kot romanesknega okvirja, kjer dočaka le še površinsko izpeljavo.

Konflikt romana tako izvira iz prežvečene »kdo-bo-koga« postavitve, kjer se vlogi izkoriščanega in izkoriščevalca neprestano menjujeta, pa čeprav le na površini. Med Beylo in Albertom je točno toliko razlike kot med eno in drugo platjo kovanca: zasnovana sta kot protipola, na način, ki že na samem začetku daje jasno vedeti, da se njuni vzporedni vesolji ne bosta nikdar srečali, a njuna »mimobežnost« premore svojevrstno privlačnost. Teža konflikta je zato bolj kot na razvoj zgodbe usmerjena v njeno izpeljavo. Odnos med Beylo in Albertom postaja vse bolj zadušljiv, obsesiven in posesiven; jasno je, da bo moral propasti, vprašanje je le, kako. Frenetični tempo pripovedi material kopiči v eno samo pričakovanje preobrata, skupaj z njim pa se stopnjujejo tudi zahteve do razpleta, ki na koncu razočara. Julija Franck je ubrala lažji, predvidljivejši konec, s katerim stvari razreši tako, da ne razreši ničesar. V tem kontekstu namigovanje na samomor izpade kot tragikomičen poskus dramatizacije sicer banalnega ljubezenskega razhoda.
Ljubeznivec je pravzaprav idealno plažno čtivo. Nekakšna sofisticirana verzija ljubezenskega romana za sladokusce, vendar brez posebne globine. Če bi morala oceno strniti v štiri besede, bi se te glasile takole: nezahtevno, berljivo, prebavljivo in pozabljivo.

Ana Geršak, 19. december 2018

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.