Zvezda 111 : roman

Zvezda 111 je bil prenosni radio, nepogrešljiv element mlade družine Bischoff, posebej na njihovih pohajkovanjih, iz katerega izhajajoči zvoki bluesa in rock ‘n’ rolla so navduševali predvsem Carlovega očeta in njegovo mamo in ju povezovali v življenjskem hrepenenju po uresničitvi mladostniške želje, osrednjega razloga, zaradi katerega sta Carla v njegovih rosnih dvajsetih, med študijem, ki ga je sicer opustil, česar starša nista vedela, poklicala nazaj domov in mu sporočila, da odhajata, pri tem pa nista povedala ne kam (razen to, da se odpravljata na Zahod) ne za koliko časa. Bilo jer v času padca berlinskega zidu, meje so se odprle, v zraku je bil vonj po novi, svobodnejši prihodnosti, Carla pa je nepojasnjen vzrok odhoda staršev pustil predvsem zmedenega in v globokem občutku zapuščenosti. Iz domačega stanovanja v Geri, ki naj bi ga čuval v času njune odsotnosti, se z očetovim žigulijem, ki mu je bil prav tako zaupan v skrb, odpravi v Berlin, s sanjami v srcu, da nekoč postane priznan pesnik, a ga realnost pahne predvsem v mnoge eksistenčne stiske in ga po naključnem dogodku vodi v pridružitev pripadnikom berlinske podzemne scene, nekakšne gverilske komune, ki zaseda prazna stanovanja in jih poseljuje s svojimi pripadniki, niti aktualnih dogajanj pa se stekajo, povezujejo in nadaljnje oblikujejo v novo ustanovljenem podzemnem klubu, pujsniku. V anarhističnih razmerah, polnih tveganj in utopičnih iluzij se Carl sprva kot taksist, nato zidar in v nadaljevanju pretežno kot natakar prebija skozi svojo lastno osebno zmedo, trudeč se obdržati predvsem svojo veliko ljubezen Effi, vmes pa prebira pisma staršev (mame) in sledi njuni poti, do zadnjega zaviti v skrivnost. Gre za roman o pričevanju na novo odkrite svobode in o zankah, povezanih s tem, pa tudi o špekulantih vseh vrst, ki so vzniknili v na novo nastali situaciji, ter o mladih sanjačih, pritepenih z vseh vetrov, enako hrepenečih v skupni želji, da si izborijo svoj prostor pod soncem. Seilerja smo v slovenskem prevodu spoznali že skozi branje odličnega romana Kruzo (osrednji lik romana se na kratko pojavi tudi tokrat, seveda z enako filozofijo), kot avtor širokega pripovednega zamaha z izpiljenim smislom za tankočutno izpisane portrete posebnežev pa se potrjuje tudi v tem delu in bralca, ko se prebije do konca pripovedi, nagradi s celostno zaokroženim romanesknim dahom in sporočilom, več njimi, med njimi tudi tem, da so za preživetje potrebni, vsi enakovredno, hrepenenje, upanje, vztrajnost in pogum; včasih pomaga tudi kozje mleko.