Čarovnica in dež

Roman Čarovnica in dež je bil ob izidu deležen ostrih kritik. Avtorica je s tematiko, ki jo obravnava, pravzaprav povzročila, verjetno povsem nepričakovano, velik škandal v Litvi, katere družba še ni prenesla široke razgledanosti sodobnih in emancipiranih žensk. Po svoje je sama pristala na “grmadi”, ki jo je podkurila ozkost družbe v razmišljanju o enakopravnosti. A roman je kljub temu ostal dobro prodajan in prevajan daleč naokoli. Je hvalnica iskanju upanja, ljubezni in vere, drzen v erotičnih opisih in poln domišljije. Čarovnica in dež je večna zgodba o iskanju ljubezni. Ne zaljubljenosti, temveč ljubezni, ki s seboj nosi spoštovanje, iskrenost, pronicljivo zaupanje, ki sovpada s tem, da se ljubljeni osebi cenita. Tudi tri junakinje romana so njene večne iskalke. Njihovi življenjski svetovi se raztezajo v čas zgodovinsko različnih družbenih sredin, a grmada ostaja istega pomena. Nanjo jih ženejo drugi, ko jih obsojajo zaradi želje po pripadanju, nežnosti.
Vika je mlada ženska, ki zaradi obupa nad izgubljeno ljubeznijo Pauliusa, duhovnika, poišče pomoč pri psihoanalitičarki. Viktorija Marija, ali krajše V.M., je ženska iz srednjega veka, ki je obsojena čarovništva. Njena ljubezen do Pavla Ptičarja neznosno boli. Marija Magdalena je pravzaprav edina, ki ljubezen do Jezusa doživi v širšem kontekstu, kot življenjsko vodilo nesebičnosti. A tudi ta ljubezen je predstavljena kot tista, ki je ženski nedosegljiva. Potreba vseh treh po razumevanju in sprejetju s strani moških, ob katerih si želijo svoje mesto, je močna. Nerazumljene izgorijo zaradi večne želje po predanosti. Sicer preživijo, a s pohabljeno, bolno in ranjeno dušo. Bodo vse tri junakinje zmogle preseči same sebe, se obrniti v svobodo in ohraniti lastno identiteto?