7 kg do sreče 2

Roman je nadaljevanje pripovedi o igralki Mari Vodopivec, literarni osebi, ki jo bralci poznamo iz avtoričinega romana, ki je izšel leta 2015. Šest let pozneje smo dobili roman, kjer se temelji Marinega življenja močno zamajejo: razmere v gledališču jo pripeljejo do prekinitve delovnega razmerja in brezposelnosti, najboljša prijateljica jo globoko razočara, ostarela mama jo vse bolj potrebuje, partner, s katerim načrtujeta poroko, je službeno več mesecev odsoten. Ob tem Mara ravnokar vstopa v peto desetletje svojega življenja, sooča se s telesnimi spremembami in zdravstvenimi težavami, sprašuje se o intimni in poklicni izpolnjenosti. Burno obdobje Marinega življenja avtorica ubesedi v 28-ih poglavjih, prizorih, v zelo živi pripovedi s široko pahljačo različnih pripovednih prijemov (dialogi, notranji monologi, opisi, digresije v svet gledaliških uprizoritev in Marino preteklost, pisma, pojavljanje skoraj stripovskih »zak, bum, tresk, švung, bang« …). Prvoosebna pripoved je popestrena z Marinim pogledom nase od zunaj, nekakšen meta-pogled, ki v besedilo vnaša samoironijo, podkrepljeno z zelo humornimi naslovi slik, ki si jih Mara izmišljuje za posamezne trenutke svojega življenja. Izstopajoča lastnost besedila je tudi izrazita telesnost literarnih oseb, ki je pogosto neusmiljeno realistična in radodarna z detajli, hkrati pa nam tudi veliko pove o Marinem dojemanju ljudi. Z detajli nam avtorica postreže tudi pri opisih prizorišč, tako da bralec mestoma dobi občutek, kakor da skozi tekst pronicajo nekakšni režijski napotki literarnim osebam in besedilo kar kliče po filmski ali gledališki uprizoritvi. Izbrušen jezik je prepoznavni znak pisanja Maje Gal Štromar in tudi tokrat je v besedilu jezikovnih poslastic kar nekaj – zabavale nas bodo primerjave iz morskega sveta (biti mehak kot vložen inčun, oprijeti se nekoga kot hobotnica potapljača, gledati kot sipa na suhem …), istrsko narečje v telefonskem pogovoru z mamo, mariborski govor zdravnika, spontana Marina uporaba italijanskih izrazov v afektu, besedilo poživi tudi kakšna sočna kletvica, največkrat povezana s Freudom (enkrat pa tudi z Jungom in Makarenkom). Delo je veliko več kot izpoved igralke v zrelih letih o življenjski krizi, njenem doživljanju in premagovanju. Avtorica v romanu namreč izpostavi veliko perečih tem realnega družbenega tukaj in zdaj, tako intimnega kot javnega: ženske in materinstvo, samopodoba, prijateljstvo, pomen poroke, odnos do nekdanjih partnerjev, odnos moških do ženskega pisanja, politične spletke, življenje v gledališkem svetu, kontrast med zasebnim življenjem in javno fasado, pomen sanj, astrologija … Atmosfera pripovedi je kljub družbeno-kritični osti razveseljujoče pozitivna, topla, s številnimi pozitivnimi sporočili: odsotnost materinstva ne izključuje materinskosti, oseki ljubezenskih razočaranj z ostrino maščevanj in zamer lahko sledi ljubezenska plima, slabo je kaznovano, telo pozdravljeno in duša potolažena. Bogat večplasten roman, ki se bo gotovo dotaknil marsikatere bralke in bralca, nekaterih še posebej z omembo skritih zdravilnih morskih kotičkov. Toplo priporočam tudi zvočno verzijo knjige, ki jo interpretira avtorica.