| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | literatura ZDA |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2022 |
| Založba | Hiša knjig, HKZ |
| Prevod |
Branka Šnek Oset |
| Ključne besede | Družinski odnosi, Ljubezen, odnosi med generacijami, Odpuščanje, Smrt |
Elizabeth Strout nam je v prvem delu (Olive Kitteridge) tako zelo približala samosvojo Olive, da je nadaljevanje več kot dobrodošlo. Tudi roman Ponovno Olive je sestavljen iz trinajstih zgodb. Vse povezuje večja ali manjša prisotnost glavne akterke. Starost ji ne omaje odločnosti, da vsakomur pove, kar mu gre. Tudi sama s sabo ni prizanesljiva. Življenje v malem mestu ni tako zelo enolično, kot se zdi na prvi pogled. Olive mimogrede pomaga pri (prehitrem) porodu, ponovno se trudi, da s sinom in njegovo družino vzpostavi pristni stik, ampak ji to (ponovno) ne uspe … Razveseli pa se drobnih stvari, takšnih, ki se jim je vedno odrekala – na primer čisto preprostega ugodja po dobro opravljeni profesionalni pedikuri. Svet brez Olive enostavno ne bi bil več isti. Njena surova odkritost in čudenje nad spreminjajočim se svetom zaboli, obenem pa je obliž na naše, morebitno podobne, pomisleke in dileme.
Objavljeno: 13.09.2023 14:48:23
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:54:00
V tistem trenutku jo je zadelo kot strela, strašna resnica: povsem je odpovedala. Že leta je ravnala narobe in se tega sploh ni zavedala. Ni imela družine kot drugi. Ko so druge ljudi obiskali otroci, so se pogovarjali in smejali, vnuki so starim materam sedeli v naročju. Skupaj so hodili na izlete in počeli kaj zanimivega. Skupaj so jedli in se ob slovesu poljubili. Olive je kar videla, kako to počnejo njeni znanci. Njeno prijateljico Edith so, preden se je preselila v dom za starce, otroci radi obiskovali. Prav gotovo so se imeli lepše, ni bilo tako kot zadnje dni v njeni hiši. In ni se zgodilo nepričakovano. Ni razumela, zakaj. Razumela pa je, da si je sama kriva. Gotovo je tako že leta, morda vse življenje. A kako naj bi vedela? Ko je sedela pred Jackom, vsa osupla, se ji je zdelo, da je bila vse življenje slepa. (str. 104)
