Béla Hamvas

Krizologija

Ljubljana, KUD Apokalipsa, 2020

Št. strani: 146

Prevod: Gabriela Gaal

Zbirka: Posebne izdaje
Žanr: esej

Narodnost: madžarska književnost

Kriza je svetovni pretres, ki človeka prisili v prepoznanje njegove skrajne in mejne situacije.

Béla Hamvas (1897-1968) je bil madžarski filozof, pisatelj in družbeni kritik, ki ga je osebna izkušnja bojevanja v prvi svetovni vojni vseživljenjsko zaznamovala. Ob svetovni krizi je namreč zapadel tudi v osebno krizo in vprašanje krize je postalo njegovo osrednje zanimanje. Zaposlitev v bukareški knjižnici leta 1927 mu je omogočila odlične možnosti za iskanje, branje in raziskovanje besedil, ki so se kadarkoli v zgodovini in na kakršenkoli način nanašala na vprašanja krize, njegovemu širokemu znanju in spoznavnim povzetkom pa lahko slovenski bralci sledimo v pričujočem izboru esejev, ki vsi, razen prvega in drugega sestavka, govorijo prav o tem – o evropski krizi, ki jo želi avtor spoznati univerzalno oz. celostno, torej v njenih najglobljih temeljih, pri čemer si pomaga z misleci, ki so del naloge pred njim že opravili: Evola, Ortega, Valéry, Keyserling, Berdjajev, Hölderlin, Spengler, Nietzsche in še kdo. Hamvas poudari, da kriza kot takšna sicer ni nič novega v poglavju človeške zgodovine, kriza je namreč vedno bila prisotna – je zgodovinski proces, čigar narava je stalno spreminjanje. Občasne lokalizirane krize v tem oziru nikoli niso bile problematične, pač pa nujne. Problematična je postala šele kriza modernega evropskega človeka, o kateri je prvi neusmiljeno spregovoril Nietzsche in pogled usmeril v samo srž te krize, katere dediči smo še vedno tudi mi – v stanje nihilizma, ki pomeni stanje oropanosti vsega transcendentnega. Kriza, o kateri je govora, je kriza eksistence, izmučene od praznine, ki prežema vse vidike življenja – osebnega, gospodarskega, kulturnega, socialnega in vsakega parcialnega. Kritičnost krize je prav ta njena celostnost. To, da smo priča tolikšni zgodovinski izostritvi krize pa ne pomeni nujno klavrnega propada civilizacije, pač pa jo je potrebno razumeti kot možen začetek rešitve. A je za to potrebna širša kolektivna zrelost. In posameznik – kakšno vlogo v tem zgodovinskem procesu ima posameznik? Četudi posameznik zgodovine ne zanima, njegova vloga obstaja: graditi in ohranjati svoje notranje dostojanstvo, tesnobi navkljub. Hamvasova razmišljanja so univerzalna in jih lahko razumemo v splošnem ali osebnem oziru, zahvaljujoč njegovem literarnemu slogu pisanja pa so dostopna širšemu bralstvu.

Odlomek iz knjige

Da bi postal življenjski red današnjega človeka prepoznaven, ni potrebno dajati izčrpnih analiz: dotik določene globine je pomembnejši kot celovitost slike. Toda prav v tej globini je težava. Ne zato, ker bi bilo izrekanje težkih stvari zaradi določenega razloga nemogoče, ampak zato, ker gre za zadeve, ki jih večinoma vsi poznajo, a o njih molčijo. Vsakič, ko se zgodi tovrstno izrekanje, deluje kot klofuta. Kar se razkrije med takimi razgaljanji, je skupna sramota človeštva. Težava ni v tem, da jo človek vidi in ve za njo, saj jo vidi in pozna malodane vsak, ampak je v tem, kako to izreče in s tem vzbudi jezo, ki jo čuti nad nemočjo človeštva, ker ne more spremeniti resničnosti. Vse, o čemer bomo govorili v nadaljevanju, je tako sramotno razkritje. Pi tem prav nihče ničesar ne more in je enako odgovoren zanj. Pri tem nihče ne more pomagati, a vse enako boli. Četudi ga ni mogoče spremeniti, je nekaj vedno mogoče in to je skrajna krepost kriznega človeka: zazreti se v oči resničnosti,, razkriti to, kar je, in se ne skriti pred njim. Ta drža ne bo nikogar odrešila, ohranja pa nekaj: človekovo duhovno dostojanstvo.

(str. 87-88)

Glej tudi

RTV SLO

Ključne besede: KRIZE, ČLOVEŠTVO, FILOZOFSKI VIDIK


Prispeval/-a: Renata Vidic, Valvasorjeva knjižnica Krško
Objavljeno: 6.2.2023 13:43:04
Zadnja sprememba: 6.2.2023 13:43:04
Število ogledov: 179

• facebook
• twitter
• linkedin