Električne ribe

Izjemno nežen mladinski roman odlikuje čudovit jezik, pa tudi rahločutno ubesedena zgodba o domotožju.
Emma je srednja od treh otrok v mešanem zakonu Nemke in Irca. Ko se mama opogumi in z otroki vred zapusti moža alkoholika ter se vrne v domačo vas, se hkrati konča njeno in začne domotožje njenih otrok. Vsak ga izraža na svoj način; najstarejši Dara se dela, da mu je vseeno, najmlajša Aoife preneha govoriti in se s svetom sporazumeva le preko popisanih listkov, Emma pa na videz sprijaznjena s situacijo igra vlogo posrednika med posamezniki v svojem življenju in sanjari, kako bo pobegnila nazaj domov. Pri tem ji pomaga sošolec Levin, ki deluje umirjen, odrasel in brezbrižen, vendar skriva še mnogo večjo skrb od Emmine.
Roman je prejel tri nemške nagrade za mladinsko literaturo, med drugim nagrado Friedrich-Gerstäcker, ki jo podeljujejo za razmišljanja o vrednotah strpnosti in svetovljanstva v soočenju z drugimi tradicijami, verami, rasami.
Čeprav se nam od daleč morebiti zdi, da sta si Irska in Nemčija preblizu za večje kulturne razlike, roman pokaže moč vpliva sprememb na otroke. Kakšna je šele bolečina otrok, za katere se celo nam, od daleč, zdi, da so prišli v drugačno okolje?