Julia Cameron

Umetnikova pot : osvobajanje ustvarjalnosti

0,0

(0)

Žanr	priročnik
Narodnost	književnost ZDA
Kraj in leto izida	Brežice, 2018
Založba	Primus
Ključne besede	Spodbujanje ustvarjalnosti, Razvijanje ustvarjalnosti, Vaje, Pisanje, Ustvarjalni proces, Priročniki, Knjiga z vajami, Ustvarjalnost
Prevod	Bernardka Rošer

Število strani

333

11-12 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

Priročnik za zaspane ustvarjalce

Julia Cameron je vsestranska umetnica, pisateljica in pesnica, avtorica gledaliških predstav in skladb. Dela tudi na področju filmske ustvarjalnosti in televizije. Napisala je več knjig o ustvarjalnem procesu. Mednje sodi tudi Umetnikova pot. Gre za 12 tedenski program z vajami in aktivnostmi. Med njimi so jutranji zapiski in umetniški zmenki. S tehnikami, ki jih predlaga, odkrijemo mesta, kjer smo v življenju obtičali in ponovno prebudimo svojo ustvarjalnost. Ko se odpremo raziskovanju svoje lastne ustvarjalnosti, se odpremo Bogu, pravi avtorica. Ob koncu knjige je dodala še dolg bralni seznam za vse, ki čutijo željo po nadaljnjem raziskovanju. Pravi pa, da teorija ni tako pomembna, pomembne so vaje. Med številnimi avtorji, ki jim je priročnik Umetnikova pot pomagal prebiti ustvarjalne blokade, je tudi Elizabeth Gilbert, avtorica knjige Jej, moli, ljubi. Pogumno na pot torej, ali kakor pravi Julia Cameron: skočite in mreža se bo pojavila.

Prevod dela: The artist’s way. , 1.000 izv., O avtorici: str. 333 in na zadnjem zavihku ov., Bibliografija: str. 331.

Prispeval(a): Špela Pahor, Mestna knjižnica Izola

“Rojeni smo, da ustvarjamo. Preuredimo si kuhinjo, ob praznikih zavezujemo metuljčke, delamo poskuse, kako izboljšati juho. Isti otrok, ki je nekoč delal parfume iz ščepca tega in kančka onega, ko je sredstvo za pomivanje posode zmešal s cimetom, v odraslosti kupi potpuri in napolni sobo z vonjem božiča.
Naj si želimo biti še tako puščobni, brez sanj in imeti vse vajeti v svojih rokah, ne bomo mogli ugasniti ognja naših sanj. Žerjavica tli naprej in kakor listje pozimi zmoti naše zamrznjene duše. Sanje ne bodo izginile. Morda se prikradejo po tihem. Na dolgočasnem sestanku rišemo čačke. Na oglasno desko v službi obesimo smešno razglednico. Šefu damo zloben nadimek. Posadimo dvakrat več rož, kot jih potrebujemo.
Nemirni v svojih življenjih stremimo po še, želimo več, razburjamo se. Pojemo v avtomobilu, v besu odložimo telefon, delamo sezname, čistimo omare, zlagamo police. Radi bi naredili nekaj, pa mislimo, da mora biti to nekaj pravega, s čimer hočemo reči, da mora biti nekaj pomembnega.
Mi smo to, kar je pomembno, in tisto nekaj, kar počnemo, je lahko nekaj veselega, a majhnega: zavržemo odmrle rastline, znebimo se neparnih nogavic. Boli nas izguba, a vznemirja upanje. Ko delamo svoje jutranje zapise, dobi obliko naše novo – in pisano? – življenje. Kdo je kupil to azalejo? Od kod nenadna ljubezen do rožnate barve? Je slika, ki ste jo pričvrstili, podoba vas, za kakršno si prizadevate?
Vaši čevlji so ponošeni. Zavržete jih. Organizirate garažno razprodajo. Privoščite si nakup prve izdaje romana, kupite nove rjuhe. Prijateljica si ne more priti na jasno, kaj vas je obsedlo, vi pa se podate na prvi dopust po veliko letih.”
(str. 289)