Dobre knjige
5256 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Zakaj molčiš, Hava? Očem prijazna knjiga
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
4,7
Št. ocen:3









Selma Skenderović

Zakaj molčiš, Hava?

Ljubljana, revija Mentor, 2021

Št. strani: 151


Žanr: družbenokritični roman (mladinski), kratka zgodba (mladinski)

Narodnost: slovenska književnost

"Želim si, da me Slovenci ne bi nenehno opominjali, da sem tujka."

V knjižnem prvencu nas Skenderovićeva popelje skozi petnajst avtentičnih, tankočutnih, mestoma presunljivih, a tudi ostrih in družbeno kritičnih kratkih zgodb, ki jih piše Hava, dekle, kot sama pravi, »neprave« narodnosti in vere, ki že od rane mladosti živi in se šola v Sloveniji. Havin glas, spretno ujet v tekoč, slovenski jezik, je zamolčani glas premnogih priseljencev; njene zgodbe poganjajo občutki drugačnosti, odtujenosti in nesprejetosti. Hava jih občuti, kot bi se že zarasli v njeno mlado telo - vedno in povsod. Njene zgodbe se nas neizogibno dotaknejo. Vabijo nas k razmišljanju in prevrednotenju lastne družbe. In, če smo kolikor toliko rahločutni, tudi k samoizpraševanju.



Odlomek iz knjige

Zakaj molčiš Hava?

Tega me še nikoli ni nihče vprašal. Kot da bi se vsem zdelo, da nimam kaj povedati. Hodili so mimo mene, se ustavljali ob mojem levem boku in mi tvezili o svojih malenkostnih problemih./.../Niso izbirali besed, samo metali so jih vame. Da so obtičale na mojih laseh, ramah, kolenih in gležnjih. Tako nedefinirane, naključne, brezpredmetne. Večkrat sem se spraševala, ali so mi res želeli povedati to, kar so mi povedali. So napačno izrazili svoje misli ali so preprosto plitvi?



Cobiss povezava


Ključne besede: PRISELJENKE, NEENAKOPRAVNOST


Prispeval/-a: Luana Malec, Knjižnica Koper
Objavljeno: 8.8.2022 15:38:24
Zadnja sprememba: 10.8.2022 7:32:32
Število ogledov: 1516



Kritike

Selma Skenderović (2001), najmlajša prejemnica nagrade Urška, ki jo vsako leto pod okriljem Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti podeljuje literarna revija Mentor, je svojo literarno pot začrtala s prvencem Zakaj Molčiš, Hava? (JSKD, 2021), ki skozi osebno zgodbo protagonistke Have obravnava individualno, a tudi kolektivno diskriminacijo apriorno marginaliziranih prišlekov iz republik nekdanje skupne države. Da je prvenec Selme Skenderović, študentke slovenistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, za naš prostor posebno literarno delo, govorijo v prid številni argumenti. Medtem ko je sodobna priseljenska literatura drugod po svetu že močno razvit žanr, ki pomembno prispeva k razvoju multikulturne realnosti, ne le na deklarativni, temveč tudi na dejanski ravni, se pri nas tovrstna tematika v literaturi razvija počasi in le v drobcih, pri čemer lahko trdimo, da je knjiga Zakaj molčiš, Hava? znotraj omenjenega žanra zavzela suvereno pozicijo. Čeprav se motiv tujca in tujosti pojavlja tudi v drugih delih sodobne slovenske literature, je ta tematika le redko zapisana neposredno s strani prve generacije priseljencev, kar delu Selme Skenderović, ki ji slovenščina sicer ni materni jezik, daje svojevrstno verodostojnost.


Prvenec nagovarja bralce na način samorefleksije o lastni percepciji, predsodkih in odnosu do tistih tujcev, ki so kljub svoji heterogenosti v zavestih domačinov praviloma pojmovani kot homogena skupina »južnjakov«, »balkancev« in »bosancev«, ki se jim možnost diskriminatornih izkušenj običajno odreka ali celo upravičuje. Petnajst kratkih zgodb, zaznamovanih z dikcijo svojevrstne emancipatorne jeze na preprost način razbija mit o slovenski toleranci do tujcev.


Nanašajoč se na pisateljičino lastno izkušnjo priseljenstva – pisateljica se je namreč v 4. razredu osnovne šole iz Črne gore z družino preselila v Koper – v knjigi sledimo prvoosebni pripovedi Have, prišlekinje iz Bosne, in njenemu soočanju s poskusi sprejetja v slovenski družbi. Skenderović preko dvojice Slovenci-Neslovenci, torej preko odnosa, ki je kljub pogostemu zanikanju vselej opredeljen z določenimi pozicijami moči, v knjigi jasno razlikuje med pojmoma integracije in asimilacije. Protagonistka Hava gre tako skozi številne stopnje integriranja, čeprav se ne želi odreči lastni sicer manjšinski nacionalni, etnični in verski identiteti. Toda proces prilagajanja je, kar knjiga tudi jasno nakaže, vseskozi enosmeren, pri čemer zahtevi po prilagoditvi in absolutni asimilaciji v skrajni fazi pomenita samozanikanje in odtujitev od lastne kulture.


Vprašanje identitete je tako neke vrste rdeča nit celotne vsebine. V zgodbi Brezimni obraz se tako Hava sprašuje o lastni vizualni identiteti, rekoč »Včasih opazujem svojo podobo v zrcalu neverjetno dolgo. Skušam najti tisto, česar nimam, Slovenci pa imate. Oči imam, ušesa imam, nos imam, vse imam. Zakaj se potemtakem ve, še preden odprem usta in izgovorim besedo, ki vsebuje črko l, da sem tujka?«


A ne le vizualna podoba, tudi Havino ime nastopa kot prvi signal tujosti. V isti zgodbi protagonistka pripomne »Moje ime je tuje. Kamorkoli grem ga moram ponoviti vsaj trikrat.« Identitete ni moč skriti, a Hava si tega – in tu je prvenec Selme Skenderović v svojem bistvu celo uporniški – tudi ne želi, zato ji ne preostane nič drugega kot nenehno samorazlaganje.


Pisateljica zavzame kritično pozicijo tudi do šole kot institucije, ki pod pretvezo univerzalnega znanja in vedenja, medkulturnih razlik ne opazi in jih zato posledično tudi ne problematizira v pravšnji meri. V zgodbi Ko bom velika, bom Viktorija beremo o učiteljici, ki zanika oziroma spregleda posmehovanje in ustrahovanje Havinega albanskega vrstnika. Po drugi strani pa učiteljica brezbrižno in zaslepljeno vsem neslovenskih učencem svetuje vpis na srednjo trgovsko šolo in jih na ta način tudi intelektualno kategorizira.


Moč literature je med drugim tudi v tem, da spregovori o tistem, o čemer se v vsakdanji govorici ne govori. V tem oziru je prvenec Selme Skenderović angažiran in prežet s Havino preprosto željo »da samostalnika Bosanec in Bosanka ne bi bila žaljivki«.

Aleksandra Gačić, 2. oktober 2022