Patrick White

Voss

V Ljubljani, Cankarjeva založba, 1994

Št. strani: 523

Prevod: Vital Klabus
Spremna beseda: Igor Maver

Zbirka: XX. stoletje
Žanr: družbeni roman, filozofski roman, ljubezenski roman

Narodnost: avstralska književnost

"Človeški medsebojni odnosi so neizmerni kakor puščave." (Patick White str. 219)

Sredi 19 stoletja se je britanska oblast na zasedenih obalnih pokrajinah današnje Avstralije že dodobra utrdila. Notranjost dežele pa je za bele naseljence še vedno skrivnost, ki so se je bali, a je bila hkrati obet novega ozemlja in novega bogatenja. Tako se sydneyska jara gospoda odloči opremiti ekspedicijo, ki naj bi prečila celino z vzhoda proti zahodu. Pestro druščino v odpravi vodi nemški botanik, odljuden, nepredvidljiv in častihlepen Johan Ulrich Voss. Karakterizacija likov je dodelana, v skupno avanturo v neznano vsak od moških vstopa s svojo zgodbo, nekatere so precej temačne. Na poti skozi neizprosno pouščavo se med njimi rojevajo tovarištvo, vdanost, pa tudi nerazumevanje in sovraštvo. Ob peklenskih mukah fizičnih naporov se prebujajo njihovi notranji demoni in jih ob soočenju z močjo narave pripeljejo do poraza zastavljenih ambicij. Voss ima v svoji osebni bitki z zlom v sebi oporo v mistični povezavi z Lavro Trevelyan. Verjetno je pisatelj tej zadržani, bistroumni in samosvoji ženski nadel ime Lavra po Petrarcovi muzi kot navdihu nikoli realizirane romantične ljubezni. Po kratkem srečanju Lavre in Vossa v Sydneyu se njuni osamljeni in hrepeneči duši kljub prostranstvom, ki ju ločujejo, tesno povežeta. Voss izgubljen v svojih sanjarijah in neskončni avstralski puščavi vstopa v osebnostno transformacijo. Ob srečanju s temnopoltimi domorodci, prek svojih mitov že tisočletja zlitimi s skrivnostmi življenja, beli zavojevalec končno začuti majhnost svoje eksistence v neskončnih širjavah stvarstva. Patrick White je leta 1973 prejel Nobelovo nagrado za književnost, h kateri je v veliki meri pripomogel prav roman Voss. To je eno ključnih del avstralske književnosti po drugi svetovni vojni.

Odlomek iz knjige

Zdaj se je svetloba omehčala in začenjala razodevati več. Voss je razmišljal, kako se bo morebiti nekoč pogovoril z Lavro Trevelyan, kako se nikoli nista pogovarjala med seboj tako, da bi bila uporabila zares ponižne besede, ki povedo najglobljo resnico: na primer kruh ali pa voda. Ker jima ni dal miru boj med njunima dušama, sta gozila drug drugemu z bliskajočim se orožjem abstraktnega umovanja, spregledovala pa skupno potrebo po zaslombi. Ampak zdaj se bova razumela med seboj, si je rekel in se ozrl naokoli. Ob tej uri je očitno prevladovala izpolnitev, v izsušeni reki s ponavljajočimi se luknjami z zelenkasto – rjavo vodo, v nanosih bele naplavljene trave, cingljajoče po grmovju, v grdih švigajočih kuščarjih in skromnih pticah. V zlivanju svetlobe in sence, v neskončnih daljavah sivorjave pokrajine, ki se je je polaščal, se bo nazadnje vse razrešilo.

(str. 216 -217)

Nagrajena knjiga: 

Ključne besede: AVSTRALIJA, KOLONIALIZEM, RAZISKOVANJE, DIVJINA, TELEPATIJA, ABORIGINI, MITOLOGIJA, OSEBNOSTNI RAZVOJ


Prispeval/-a: Jana Maja Valentinčič, Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 2.2.2022 14:08:23
Zadnja sprememba: 2.2.2022 14:08:23
Število ogledov: 458

• facebook
• twitter
• linkedin