Pastorala : roman
| Žanr | psihološki roman, srhljivi roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Celovec, 1994 |
| Založba | Wieser |
| Ključne besede | Družina, Ljubezen, misticizem, Vera |
| Žanr | psihološki roman, srhljivi roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Celovec, 1994 |
| Založba | Wieser |
| Ključne besede | Družina, Ljubezen, misticizem, Vera |
Pastorala (1994) velja za enega najpomembnejših romanov slovenskega pisatelja Vlada Žabota, s katerim je uspel izoblikovati svoj prepoznaven avtorski slog, ki ga je kasneje nadgradil v Volčjih nočeh. Dogajanje romana je postavljeno v Prekmurje, kjer se prepletajo verske dogme, srhljivi misticizem in morbidne skrivnosti, katere čuva narava. Glavna junakinja je Nina, ki se navkljub pritiskom globoko verne skupnosti upira zapovedani krščanski ljubezni in prisega na osebno svobodo, njen boj pa pričakovano pride z visoko ceno. Pritisk njenih bližnjih, ki pričakujejo, da bo tako kot oni strogo sledila zapovedanim krščanskim dogmam, začne poglabljati njeno duševno stisko, pri tem pa se začne Nina tesneje povezovati s skrivnostnim, temačnim in mističnim prekmurskim okoljem, ki predstavlja refleksijo njene čustveno razburkane notranjosti.
Žabotov roman ni zastavljen kot konvencionalna pripoved z uvodom, jedrom in zaključkom, ampak kot psihološko zasnovana zgodba, ki uporabi motive iz večno fascinantne prekmurske narave in starodavnih verovanj za prikaz duševne razklanosti lika, ki je dovolj zavesten, da začne hrepeneti po svobodi, hkrati pa je ujet v okolje, ki s svojo temačnostjo in tesnobnostjo ne obeta srečnega konca zgodbe.
Žabot je za roman leta 1996 prejel nagrado Prešernovega sklada.
Objavljeno: 18.11.2026 08:40:10
Zadnja sprememba: 18.11.2026 08:40:10
Nekakšen ptič, mlad orlič nemara, se je cvileče oglasil izmed vejevja. Ozrla se je v krošnje – nekje blizu je moral tičati … In pomislila je, da takšnega ptiča najbrž nikoli ne zanese v bližino Zavirja … očitno se je izmikal pogledu. Spreletaval se je neslišno kot duh in se znova in znova oglašal potem iz te ali one krošnje v bližini. Največkrat se ga je slišalo, kot bi se mu tožilo po nečem, kot bi se trudil vreščati zateglo žalost. Potem je zopet kriknil kakor v svarilo.
(str. 30)