Izbrani eseji

Južnoafriški nobelovec John Maxwell Coetzee (Kuci) je slovenskim bralcem že dobro znan, saj je preveden precejšen del njegovega proznega opusa. Leta 2011 je pri založbi LUD Literatura izšla tudi knjiga Urbana Vovka Res neznosna resnobnost?: trije eseji o Kuciju, v katerem avtor obravnava pisateljev opus z literarnega vidika. Coetzee pa ni znan le kot romanopisec, ampak tudi kot razgledan literarat, ki zna pisati berljive eseje. Ne le strogo znanstvene, ki bi nekega pisatelja predstavljali zgolj kot malika, ampak so to besedila, ki posrkajo tudi običajnega bralca. V pričujočem izboru so nanizani tovrstni Cooetzeejevi spisi od leta 1970 pa do 2017. Urednik se je odločil, da izbere predvsem besedila, katerih obravnavana dela so prevedena v slovenščino. Tako bosta srednješolce prav gotovo zanimala eseja o Goethejevem Wertherju in Flaubertovi Gospe Bovary, ob tem pa jih bo začelo zanimati, kaj drugega je še napisal avtor drame Čakajoč na Godota. Drugi bralci se bodo spomnili, da so že kdaj brali ali vsaj slišali za izpoved Leva Nikolajeviča Tolstoja Kreutzerjeva sonata ali za romane Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Morda se bodo vprašali, kdo neki je Robert Walser, pa Robert Musil ali Philip Roth. Prav tako se bodo ob branju esejev o Brunu Schulzu z lahkoto prestavili v prvo polovico dvajsetega stoletja na Poljskem. Če bodo prebrali še esej oz. predavanje Kaj je to klasika, pa se bodo podobno vprašali še sami.

Zbirko uokvirjata dva eseja, ki na prvi pogled nista čisto povezana z vsemi ostalimi. Prvi opisuje avtorjeve predavateljske in literarne začetke na  univerzi v Teksasu  v ZDA, sklepni pa izpostavlja vprašanje, ki si ga je morda tudi že kdo zastavil: Zakaj reklamiranje določenega izdelka nujno potrebuje človeka kot posrednika?

Branje, ki se ga ni treba bati.