Apeirogon

Apeirogon (iz. starogrške besede apeiron, ki pomeni brezkončnost in jo je kot metafizični pojem v 6. stol. pr. n. št. prvi uporabil Anaksimander kot oznako za počelo sveta, za katero je značilno, da zaradi svojega neprestanega gibanja izdvaja nasprotja, kar je osnova za nastanek posamičnih stvari), je matematični izraz za lik s števno neskončnim številom stranic, ki se kot celota približuje obliki kroga, a če povečamo katerikoli njegov delček, je ta še vedno videti kot ravna črta. Colum McCann (1965), ki velja za enega najvidnejših sodobnih irskih pisateljev, si je izraz izposodil, da bi na primeru zgodbe, ki jo v istoimenskem romanu tematizira, opozoril, kako je vse in smo vsi del ene Zgodbe (takšne, ki nas brezmejno presega in jo uprizarja prispodoba kroga oz. apeiron kot prapočelo), le-ta pa je obenem seštevek vseh posamičnih (ki so njen porojeni sestavni del in jih uprizarjajo posamične črte oz. linije). To dejstvo, ki se v romanu vzpostavlja kot intimno spoznanje, poskuša avtor uprizoriti tudi s tisoč in enim fragmentom, ki tvorijo pripovedno linijo, v kateri(h) odmevajo in se povezujejo stoletja in kontinenti, zgodovina in narava, umetnost in politika, posamezniki in nacije ter bolečina in upanje. Prispodoba števne neskončnosti je obenem prispodoba brezmejnega števila možnih situacij, mnenj in pogledov na zapleten položaj Izraela in Palestine.

V romanu, ki ga zaradi značilne gradnje in vsebinske pestrosti označujejo za hibridnega, avtor povezuje dejstva in fikcijo, zgodovino in sedanjost, besedo in fotografijo, medtem ko romaneskno srce tvorita resnični življenjski zgodbi Palestinca Bassama Aramina in Izraelca Ramija Elhanana, dveh očetov, ki sta zaradi političnega in vojaškega konflikta med ozemljema izgubila vsak svojo hčerko. Namesto sovraštva in maščevalnosti izbereta pogumnejšo pot – pot prijateljstva in miru ter postaneta neomajna glasnika dialoga.

Liričnost in globoka humanost, tako zelo značilni za McCannovo pisanje, se v vseh možnih razsežnostih vejeta tudi v tem romanu, polnem nežnih, vzvišenih sklicev in vzpodbudnih, optimističnih misli, z željo vzbuditi radikalno empatijo – ki je, v to je McCann prepričan, v realnosti dejansko možna, a le na način dialoga, deljenja osebnih zgodb in njihovega spoštljivega poslušanja in slišanja.

Mojstrsko literarno delo, ki prepričljivo presega postavljene, privzete in priučene meje sveta ter poziva k obuditvi resnične, obče človeškosti. Nadveličastno napisano.