Dnevnik partizana

Redkokatera tematika tako razvnema in razdeljuje Slovence kot to še danes uspeva zgodbi o partizanih in domobrancih na naših tleh. Seveda je to vse prej kot le zgodba, to je naša zgodovina, ki se je dejansko zgodila. Vseeno pa smo že v petdesetih letih prejšnjega stoletja to zgodovino dobili zapisano tudi v obliki zgodbe: to je bil čas, ko je Dnevnik partizana Hinka Bratoža – Okija izšel prvič, takrat v dveh knjigah. Pri založbi Sanje so se odločili, da to edinstveno pričevanje mladega človeka po resničnih dogodkih zaradi njegove žive aktualnosti ponovno obudijo. Tako je nastala nova, posodobljena izdaja v zbirki Dokumenta, ki na 500 straneh združuje obe knjigi.

Hinka Bratoža je kot komaj osemnajstletnega dijaka Tehnične srednje šole v Ljubljani zavoljo njegove podpore Osvobodilni fronti aretirala okupatorska vojska. Pristal bi v enem od njenih taborišč, če se ne bi zgodilo nekaj nepredvidenega, kar mu je naposled odprlo pot v partizane.

Vse, kar je sledilo, se bere kot skrajno napeta in srhljiva kriminalka, dejansko pa gre za izjemno pričevanje iz prve roke. Poleg vsega drugega nas lahko fascinira avtorjeva vztrajnost in predanost pisanju dnevnika. Kljub marsikdaj strahotnim razmeram, v katerih se je komajda dalo preživeti – in kljub temu, da je bilo pisanje dnevnika med partizani iz varnostnih razlogov prepovedano –, ostaja zvest svoji nameri in zapiše prav vse, kar se je zgodilo in čemur je bil priča. Medtem ko skupaj s tovariši hodi po tanki meji med življenjem in smrtjo, trpi lakoto, beži, se spopada z najmočnejšo vojsko tistega časa in doživlja nepredstavljivo agonijo, se sprašujemo, kako je mogoče, da človek sploh preživi takšne razmere. In kako, zakaj in čemu smo dovolili – in še naprej dovoljujemo –, da do takšnih razmer sploh pride. Ali obstoj človeštva res ni mogoč brez vojn in vojskovanja? Toda kakšno človeštvo sploh je to, koliko je v njem človeškega, če se je sposobno pobijati med sabo?

Ob branju Dnevnika partizana si ne moremo kaj, da ne bi občudovali neizmernega poguma in požrtvovalnosti mladih ljudi, med katerimi so bili mnogi skorajda še otroci, junaki, ki so se dobesedno metali v naročje smrti, da bi zaščitili svoje ljudstvo. Rok Zavrtanik, urednik založbe Sanje, v spremni besedi med drugim zapiše: »Od kod jim tolikšen pogum, tolikšna odločenost in zavest? Nacizem in fašizem, ti podaljšani roki kapitala in hegemonistične tehnoideologije, sta življenjsko ogrozila slovenski narod ter načrtovala in tudi izvajala načrt izbrisa, kar sta potrjevala s pošastnimi dejanji: z interniranjem, razseljevanjem ter s poboji in požigi stotin slovenskih vasi. Zaskrbljujoče je, da danes vsesplošno pozabljamo, da je bil narodnoosvobodilni boj v svojem jedru globoka moralna in etična dolžnost slovenskega ljudstva.« In zato, poudarja, se lahko partizanskemu osvobodilnemu boju posmehujejo le slabiči, hlapci tujstva. Dober prikaz tega hlapčevstva je izkušnja, o kateri pripoveduje avtor dnevnika. Ko so partizani zajeli skupino mladih belogardistov, so jih vprašali: »Zakaj se vendar borite za okupatorje in zoper nas, osvoboditelje?« Odgovor se je glasil: »Ker se borite proti cerkvi in veri! Vi ničesar nimate! Nimate skladišč, orožja in obleke, še vžigalic in soli nimate! Hudič vas bo vzel!«

Okijevo neprecenljivo pričevanje nas popelje skozi stotine slovenskih vasi vzhodne Slovenije in Notranjske, nam omogoči neposreden vpogled v življenje, zgodbe in usodo partizanov, nenazadnje pa dnevnik svojemu avtorju nekoč celo reši življenje, ko njegovo srce zaščiti pred kroglo. Ne le takrat, tudi ob neštetih drugih priložnostih se komajda izogne smrti – sreča, ki je mnogi njegovi tovariši niso imeli.

Novi natis založbe Sanje je obogaten z ilustracijami Gorazda Vahna, zemljevidi in slikami avtorjevih rokopisov. Knjiga je tako resnično pomemben dokument iz časa druge svetovne vojne in kot takšna izjemen spomenik vsemu, kar se je dogajalo, vsemu, kar so naši predniki pretrpeli in česar ne smemo nikoli pozabiti. Čas pa bi že bil, da bi se na podlagi preteklih dogodkov tudi česa naučili.