| Žanr | družbeni roman, kriminalni roman |
| Narodnost | malteška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2026 |
| Založba | Literarno-umetniško društvo Literatura |
| Zbirka |
Piknik |
| Prevod |
Breda Biščak |
| Spremna beseda |
Breda Biščak |
| Ključne besede | Družina, Kriminal, Kriminalisti, Malta, Matere, Matere in hčere, Politika, Preteklost, Umori, Zapuščina |
Po očetovi smrti želi Amanda zapolniti praznine, ki so jo obdajale v življenju. Po petindvajsetih letih prvič potrka na vrata mame, ki jo je v otroštvu zapustila. Odtujena mama ji komaj pripre vrata v svoje življenje, preden ponovno izgine in ji za seboj pusti le stanovanje sledi. Odpiranje škatel, predalov in omar družinske preteklosti ji poraja več vprašanj kot odgovorov, zgodba Amandine mame pa postaja tudi zgodba o izgubi mamine sestre dvojčice, avtorice priljubljenih kriminalk o Inšpektorju Castillu, ki je umrla v nepojasnjenih okoliščinah ob eksploziji avtobombe. Njuna osebna zgodovina se prepleta z družbenim in političnim dogajanjem na Malti v osemdesetih letih, ujetim med strani tetinih kriminalnih romanov, ki so pomenljivo vloženi tudi v roman, ki ga beremo.
Branje se odvija na več ravneh, tako v izrečenem kot neizrečenem, preči intimno in politično ter koplje po ostalinah življenja, predmetih, ki jih v Amandini družini arhivirajo, popisujejo, “potlačijo” in hranijo v škatlah, med katerimi živijo. Branje tetinih romanov, brskanje po knjižničnih arhivih in razbiranje podobnosti s časopisnimi poročili, je Amando napeljala k študiju zgodovine, razbiranje zgodb je ob prekinjeni ali neobstoječi komunikaciji in javnih skrivnostih hkrati tudi edini način, da izmed tišin skuša rekonstruirati ter razumeti svojo in družbenopolitično preteklost.
Malteška pisateljica Clare Azzopardi piše za odrasle in otroke, je avtorica proze, poezije, kratkih zgodb ter dramatike in je za svoja dela prejela več domačih nagrad. V slovenščino so prevedene zgodbe Imena, ki so jih pustile za seboj, po romanu Inšpektor Castillo pa je bil leta 2024 posnet tudi film.
Objavljeno: 05.05.2026 13:01:50
Zadnja sprememba: 05.05.2026 14:03:45
“Sama sem ravnala drugače. Le nekaj mesecev po tatijevi smrti sem potrkala na njena vrata.
“Gospa Barbara?”
“Ja.”
“Emma Barbara?”
“Ja.”
“Jaz sem … Amanda.”
“…”
“Jaz, Amanda Barbara. Me ne prepoznaš?”
“…”
“Mama?”
“…”
“Kaj zdaj, a boš kar stala na mrazu?”
In tako sem jo nekajkrat obiskala in stvari so se kar zakomplicirale. To pravzaprav ni bil moj namen. Saj je nisem sama spodbudila, naj mi pove reči, ki jih nisem hotela slišati. Pa mi jih je. Povedala mi je, da je nekoga ubila.”
(str. 28-29)
