Bližina na recept

V literarnem prvencu Helene Šuklje, Bližina na recept, je zbranih dvanajst krajših in daljših zgodb o ženskah, ki so glavne protagonistke, in njihovih odnosih do bližnjih, ljubljenih, ali pa prijateljev, znancev. Avtorica v zgodbah poveže svet umetnosti (glasbe, likovne umetnosti, arhitekture) z znanostjo, kamor naseli literarne like. Vsi ti literarni liki stopajo v medsebojne odnose bodisi v domačem, družinskem okolju ali zunaj doma, časovno pa so zgodbe postavljene v sedanji čas. Prva zgodba odstopa od drugih po liričnosti zapisa in je hkrati uvod v branje, v njej nam avtorica prikaže proces svojega literarnega ustvarjanja. Potem pa nas iz mehkobe vrže v realen svet, kjer lirika obstaja zgolj tu in tam. V tem svetu so namreč možje, žene, starši, otroci, tudi ljubimci, vsak s svojimi  hrepenenji, pa tudi tesnobo, razočaranji, strahovi. Nepredvidljivost življenj narekujejo pretekle izkušnje, ki so sicer tudi pozitivne, a večkrat so take, ki ranijo. Literarne like povezujejo medosebni odnosi, te pa zaznamujejo zbliževanja in razhajanja. Mnogokrat je tudi zmedenost tista, ki naredi soočanje z vsakdanom boleče. Kako blizu bodo torej pustili drugim? Kaj zares hočem, kaj želim? Čustva res niso zanemarljiva, določajo tudi razmerje med toplino človeškega objema in hladno uradnostjo poslovnega sveta. Zdravila na recept lahko zdravijo, še večkrat zakrijejo primarno bolezen, a brez potovanja vase, v srž zaznavanja sebe in drugih ter družbe, v kateri živimo v ustroju trenutnega sveta, ne prinesejo pomiritve.

Recepta za branje teh zgodb ni – kar je še kako pomembno, saj nam avtorica prepušča, kako bomo brali, kaj bomo ob tem začutili, kako se na prebrano odzvali. Zagotovo pa bomo razmišljali o tem, kaj je v naših življenjih zares pomembno, komu zaupamo in koga zares poznamo. Estetsko in umirjeno pripovedovanje je sicer tudi zahtevno. Zamolčano med vrsticami je še kako opazno, sploh, če smo pozorni bralci_ke. Knjiga zahteva čas za branje in poglobitev v teme. Ob bližini je povednost zgodb tudi v ugotavljanju, kakšni so načini bivanja literarnih likov v danih življenjih in posameznih situacijah. Nobene bližine ni, ki bi jo dobili na recept, za vsako, ki jo dopustimo, smo odgovorni sami. Podobno kot literarni liki se bomo morda sami vprašali, koliko nas ob bližini zaznamuje tudi odtujenost. V vse prehitrem in uradnem svetu se lahko odtujimo tudi sami sebi. Čas, ki ga namenimo čutenju samih sebe, je še kako pomemben.

Helena Šuklje je magistra farmacije in dela na področju razvoja zdravil. S kratkimi zgodbami se je pred prvencem že predstavila v literarnih revijah in na Radiu Ars. Večkrat se je uvrstila v ožji izbor na različnih literarnih natečajih, za nekatere je bila tudi nagrajena. Sama pravi, da bi jo bilo imenovati pisateljica pretenciozno – a Bližina na recept kaže na neprecenljiv dar za pisanje.