Umirajoč v kleti najlepše opatije v deželi nekoč uspešen in razvpit kipar Michelangelo Vitaliani pri svojih dvainosemdesetih letih z zadnjimi vdihi obnavlja zgodbo svojega življenja in pojasni uganko svoje slavne Pietà Vitaliani, ki so jo zaradi škandala v povezavi z njo v Vatikanu za vselej umaknili pred svetom in je skrita pod ključem na istem kraju kot on.
Rodil se je leta 1904 italijanskima staršema iz Ligurije, ki sta si poskušala življenje ustvariti v Franciji. Še kot nerojenemu mu je mati prerokovala, da bo postal kipar, in krstila sta ga z imenom, ki se ga je sam sramoval – Michelangelo. Očeta, ki se je preživljal kot kamnoseški rezbar, je izgubil že kot desetleten, z dvanajstimi pa ga je mati poslala nazaj v Italijo, k Albertu, čigar družina je dolgovala uslugo njeni, in mu plačala, da Michelangela obdrži ter ga izuči poklica kiparjenja. Že njuno prvo snidenje pokaže, da ne bosta prav lepo sodelovala, Mimo (nadimek, ki si ga je sam nadel) se je namreč v Albertovem življenju pojavil kot nepričakovani nebodigatreba, po vrhu vsega pa je bil pritlikave rasti. Vseeno skupaj odpotujeta v Pietro d’Alba, majhno vasico, koder Albert z denarjem, ki mu ga prinese Mimo, kupi delavnico, tam pa se zgodba ob spajdašenju Mima z Violo Orsini, plemkinjo njegove starosti, ki jo prvič sreča ponoči na pokopališču in drugič po nesrečnem padcu ob popravilu strehe njihove vile, ko pristane v njeni sobi, šele dobro začne razvijati.
Zaradi različnih družbenih stanov prijateljstvo Viole in Mima ni sprejemljivo, a postaneta kljub vsemu nerazdružljiva in v življenju oblikujeta močno in posebno vez, ki ju v njuni naklonjenosti, pravzaprav ljubezni drug do drugega, kljub večletnimi tihimi, a osebno bolečimi premori, povezuje vse do smrti.
Ko se Mimo izkaže kot nadarjen kipar, ga družina Orsini zaradi lastnih političnih in seveda finančnih koristi vzame pod svoje okrilje, s tem pa ga vplete tudi v številne spletke in ga kot umetnika, pišmeuhovskega kot sicer je, zvabi v osrčje italijanske fašistične propagande. Zahvaljujoč Violi se ta njegov življenjski ovinek zanj srečno konča, ne pa tudi zanjo, a pri njej razlog nesreč(e) tiči drugje.
Roman, odlikovan z najprestižnejšo francosko literarno nagrado Goncourt, nas že od prvih strani dalje zapeljivo vodi skozi politično burno prvo polovico 20. stoletja v Italiji, obenem pa nam Italijo z omembami krajev (Pietra d’Alba, Torino, Firence, Rim, Vatikan …), samostanov (Sacra di San Michele) in drugih stavb (Pallazo delle Poste, Villa Orsini) ter mnogih zgodovinskih imen (Gabriele d’Annunzio, Candido Amantini, Eugenio Pacelli, Bartolomeo Pagano …), ki jih avtor spretno umešča v zgodbo, približuje tudi kulturno. Ob boku te bogate pokrajinske in zgodovinske kulise razmišlja tudi o umetnikih in umetnosti ter vsakovrstnih odnosih, ki se spletajo tako znotraj družin kot med različnimi gospodarskimi, političnimi in verskimi silami. V samem ospredju pa je močna prijateljska vez med dvema, ki si ne bi mogla biti bolj različna, kot sta si bila, a vendar po duši tudi nadvse sorodna oziroma najbližja, ki ju je ljubeča naklonjenost preizkušala z vsemi možnimi čustvi, tudi izdajstvi. Slednjim navkljub sta bila drug drugemu tisto, zaradi česar sta v svojih življenjih vztrajala in živela naprej.
Čudovit, klasično spisan monumentalen roman, ki prizore slika na filmski način. In res, po njem film tudi že snemajo. Morda pa to dvoje niti ni naključje, njegov tvorec, francoski pisatelj Jean-Baptiste Andrea, je namreč tudi filmski režiser in scenarist.
Objavljeno: 05.04.2026 18:24:15
Zadnja sprememba: 05.04.2026 18:41:07