skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Adiós Buenos Aires

Žanrdružbeni roman
Narodnostslovenska literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 2026
Založba
Zbirka Nova slovenska knjiga
Ključne besede Buenos aires, Medosebni odnosi, milonge, Minevanje, poslavljanje, Spomini, Tango
Število strani

132

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

4-5 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Pretresljiva
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Adiós, ki ne pomeni nujno slovesa

Tokrat v Buenos Aires ne odidemo z Valérie Nolo, protagonistko predhodnika tokratnega romana, Coco Dias ali Zlata vrata  (ki je izšel leta 2007 v Parizu in leto zatem v Sloveniji). Na klic po davnih občutjih in doživetjih milong se odzove pisateljica sama, ki ima z Valérie ista, kot zapiše, čustva in iste misli. Brina Svit želi še poslednjič videti mesto, ki ga lahko pozdraviš kot prijatelja, in doživeti gledališki občutek plesanja tanga. Kajti tango se ne začne šele, ko stopiš na plesišče, ampak veliko prej, že s samo mislijo nanj, odločitvijo, na katero plesišče se boš odpravil, z ureditvijo telesa in pripravo duha na koreografijo, ki se požene v življenje z dvignjeno roko, ko v pričakovanju dogajanja ves vznemirjen pokličeš taksi. Buenos Aires je bilo dvajset let avtoričino ljubo, pravzaprav najljubše mesto. V tem času se je spremenilo mesto samo, ljudje v njem, prostori in načini bivanja in tudi dvorane s plesišči. Pisateljica se želi od mesta posloviti, prav tako od prijateljev_ic, soplesalcev, znank in znancev. Spominja se mnogih preteklih dogodkov, pogovorov, ki sestavljajo niz pripovedi, ne nujno v linearnem časovnem redu. Nobene fotografije ne potrebuje, vse videno in zaznano bo ostalo v njej sami, kot na primer botanični vrt in vse ljube ulice. Sprašuje se, kakšno bo njeno življenje brez tanga – če je to sploh mogoče. A do takrat so tu številni plesalci in vsaj eden med njimi, Don, ki spominja na kneza Miškina, s katerim lahko podeli popoldanske ali večerne plesne korake.

Adios Buenos Aires je roman za počasno branje z občutkom za vse zapisano in tudi tisto, kar začutimo med vrsticami. O minevanju časa piše milo in nežno. Potovanje k dokončnosti, za katero se je odločila, pa pušča priprta vrata. Nikoli se ne ve, kaj se še lahko zgodi in se zapiše v zvezek , ki je sicer utrujen od zadnje poti na drugo celino, in na kakšen način bo še vstopila v mesto, ki ga, kot zapiše, lahko ljubiš in mu ljubezen celo izpoveš.

Brina Svit je psevdonim pisateljice Brine Švigelj Mérat, avtorice večih romanov, esejev in kratke proze. Deluje tudi kot novinarka in prevajalka. Večinoma piše v francoščini, tokratni roman pa je nastal v slovenskem jeziku.

In potem, neizogibno: še zadnji večer v El Besu in še zadnji mali čudež v moji seriji. Čeprav se odpravljam tja, ne da bi karkoli pričakovala. Če sem se namreč do zdaj kaj naučila, je prav to, da se ne sme ničesar pričakovati, si ničesar vnaprej predstavljati, ampak pustiti, da se stvari zgodijo, kot se morajo, oziroma še drugače: da se prazna stran izpiše sama.

Zato naredim kot ponavadi. Na hitro se skopam, izberem obleko, svoje pisano krilo in črno svileno bluzo, vzamem plesne čevlje, zlate, stare, obrabljene, a daleč najbolj udobne, si uredim lase, se na hitro naličim, za vsako uho nanesem kapljico parfuma, pogledam svoj odsev v ogledalu, potem pa še enkrat okoli sebe. Odkar sem tukaj, se vsakič, preden odidem iz tega stanovanja, ozrem za sabo, na kuhinjsko mizo z računalnikom, na šopek v vazi – zadnji -, na okno, ki gleda na dvorišče, na to resnično življenje za lepo fasado, ki me privlači kot magnet in mi daje misliti.

Na esquini ne ustavim prvega taksija, ki pripelje mimo. Še malo počakam, kot bi hotela izkoristiti te trenutke, ta gib roke, s katerim ustavim taksi, ki si ga lahko privoščim samo tukaj: črno-rumeni taksiji so namreč sestavni del moje zgodbe z Buenos Airesom. Lahko bi napisala strani in strani o pogovorih s taksisti, ki jih včasih celo zabeležim v svoj zvezek. In če še malo počakam, če se obotavljam, preden se le odločim in dvignem roko, se približam avtu, ki se je ustavil pred mano, odprem vrata in zdrsnem vanj, je to tudi zato, ker se zame milonga začne v tem trenutku, ko rečem:

– Riobamba y Corientes, por favor.

(str. 111-112)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Adiós Buenos Aires.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 15
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0

Dela avtorja