Od daleč

Prevladujoča tema zbirke je soočenje z izgubo, njeno dojemanje in ponotranjenje ter prebolevanje in preoblikovanje. Avtorica išče poglede in uvide, ki bi bolečino premaknili v območje znosnega in smiselnega in fizično odsotnost predrugačili v drugačne oblike navzočnosti in občutkov bližine. Celjenje novih ran je počasno in bridko, pot do točke, ko se ovemo, da izgubo zaznavamo z drugačnimi očmi in z manj boleče razdalje, je izčrpavajoča in trnova. Takšna prelomna točka je v zbirki naslovna pesem Od daleč, ki je umeščena v središče pesniške zbirke, v zaključek prvega od dveh enako obsežnih delov zbirke, v kateri pesnica pride do spoznanja, da vsaka voda / odlaga svoje kamne / na obale in bregove / ker raje kakor da jih čuti v sebi / od daleč opazuje / njihovo bleščanje. Poleg simbola vode so v pesmih večkrat izrazite podobe očesa, tišine, neba, ki se jim pridružujejo simboli iz narave, pogosto ptic ali dreves. Avtorica posamezne simbole v pesmih čudovito prepleta, zato te kljub besednemu minimalizmu dobijo izredno močan čustven naboj ali nepričakovan pomenski obrat (npr. že v uvodni pesmi Oko, kjer morje, simbol neskončnosti, postane solza). Oblika pesmi je prosta, besede brez velikih začetnic in ločil se nizajo v različno dolge verze. Verzi so mestoma zamaknjeni, vendar pesmi ohranjajo za bralca dovolj pregledno obliko, saj se posamezni verzi še združujejo v kitice, pesmi so tudi naslovljene. Oblikovna izjema je pesem Omare, ki s svojo urejenostjo velikih začetnic, ločil in štirih kitic, ki imajo šest, sedem, šest in sedem verzov, deluje, kot da je avtorici uspelo bolečino ukrotiti, jo omiliti z drobnimi obredi bližine in spominjanja.

Zbirka ni samo ubeseditev žalovanja ob izgubi mame, pač pa govori tudi o predrugačenju drugih bližin (npr. pesmi Tišina ali Vrata), lastni nemoči (Stvari, ki padajo z neba) in pesniškem ustvarjanju (npr. pesmi Trenutki ali Brez sramu).

Avtoričino pesniško ustvarjanje odlično povzema pesem Kuščarka z verzi telo / nastavljam soncu / medtem ko se / urim v negibnosti  / si predstavljam / kako bi bilo / oblizniti nebo / in oblake na njem. Pesniški svet Maruše Mugerli Lavrenčič je namreč točno to – pesniško seganje proti nebu, dolgotrajno okušanje neskončnosti in prevod v govorico verzov skozi podobe iz fizičnega sveta vsakdana.

Zato njena poezija deluje hkrati kot izbrušen pesniški upor minljivosti in človeški končnosti za literarne sladokusce, obenem pa je zbirka z dovolj razumljivimi podobami, poosebljanjem narave in utrinki igrivosti in humorja dostopna tudi širšemu krogu bralcev.

Maruša Mugerli Lavrenčič je večkrat nagrajena pesnica (nagrada na mednarodnem natečaju za najboljši haiku, nagrada Fanny Haussmann za najboljši cikel poezije) in prevajalka (nagrada Lirikonov zlat za vrhunske revijalne prevode novejše slovenske poezije) z bogatim prevajalskim in avtorskim opusom. Njena poezija je bralcem znana iz številnih objav v literarnih revijah (Poetikon, Literatura, November …). Od daleč je njena druga pesniška zbirka, pred njo je izšel njen pesniški prvenec Pravi kot.