Pomaranče niso edini sad

Ob izidu leta 1985 so Pomaranče, kot jih imenuje avtorica, požele velik uspeh in ji prinesle Whitbreadovo nagrado za najboljši prvenec. Gre za eksperimentalen, nelinearen roman, ki združuje prvine avtobiografije, eseja in družbenokritičnega romana. Po romanu je bila leta 1990 posneta BBC-jeva miniserija.

V njem avtorica črpa iz avtobiografskih spominov na odraščanje v evangeličansko zasičenem okolju delavskega razreda v Manchestru. Radikalna verska vzgoja njene mame jo je kot deklico popolnoma prevzela in zaznamovala, vendar je ob odraščanju in postopnem spoznavanju lastne homoseksualnosti začela delovati kot zid, ki ga je morala prebiti, če je želela živeti iskreno in svobodno.

Svojih čustev, ki jih pri štirinajstih letih začne doživljati ob drugih deklicah, ni mogla sprejeti kot grešnih, saj so zanjo predstavljala nekaj najlepšega, kar je kdaj občutila. Njeno srečo pa družina in okolica obsodita, v pripovedovalki pa se prebudi divje in zmedeno notranje življenje, polno bojev, ki dosežejo vrhunec z njenim odhodom od doma, potem ko mama naznani, da v svoji hiši ne bo trpela »demona«.

Avtorica roman opiše kot delo, ki preti: »svetost družinskega življenja razkriva kot prevaro; ponazarja, da je tisto, kar cerkev imenuje ljubezen, pravzaprav psihoza, in si celo drzne povedati, da tisto, kar homoseksualcem otežuje življenje, ni njihova lastna izprijenost, temveč izprijenost drugih ljudi.«

Jeanette Winterson (1959) je angleška pisateljica, ki v svojih delih raziskuje pravila in polarnosti spolne identitete. Njeni najbolj znani deli sta roman Pomaranče in še bolj izrazito avtobiografska pripoved Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna, v katerih krutost, nedoslednost in hipokrizijo cerkvene skupnosti prepleta s psihologijo intimnih odnosov ter s socialno-ekonomskimi razmerami delavskega razreda.