Sekstant

Izhodišče najnovejše avtorjeve pesniške zbirke je želja razumeti smisel lastnega bivanja, ovrednotiti trenutni položaj, bolje dojeti vse razsežnosti svojega človeškega potovanja in razumeti medčloveške razdalje. Orodje navigacije ladij na morju predstavlja instrument sekstant, orodje ugotavljanja pozicije človeka v razmerju do drugih, sveta in samega sebe pa je lahko tudi poezija. Ta simbolno močna naslovna beseda, sekstant, je tudi naslov prvega poglavja, ki obsega deset pesmi. Temu sledita enako obsežni poglavji Vedro in Jadro. V to uravnoteženo zunanjo strukturo so umeščene večinoma stran in pol dolge pesmi z zelo odprto obliko, prostimi verzi v kratkih, včasih le enobesednih vrsticah, brez ločil in velikih začetnic, pesmi, kjer naslov nadomešča le rimska številka pesmi v poglavju. Tudi taka oblika pesmi prispeva k prevladujoči atmosferi zbirke: namesto natančnega merilnega orodja za navigacijo ima avtor pri svojem raziskovanju na voljo le niz lastnih čustev in zaznav, težko ulovljivih drobcev, utrinkov spomina in dražljajev iz okolja. Pesmi pogosto ubesedujejo nekaj krhkega, delikatnega, drobljivega, sipkega, težko ulovljivega in minljivega, a prav zato še toliko bolj dragocenega (npr. in čisto malo / pa še to le včasih / začutiš da / nekaj nekje si v pesmi II/1  ali začutiti tisto kar zunaj hlapi / včasih uspe / večkrat ne v pesmi VII/1), tudi razdaljo med ljudmi  (občasno tudi / ljubezenski dotiki / se merijo / izmerijo v X/1) ali žalost (V/I). Odprta oblika in fragmentarnost ustvarjata tudi vtis zamolkov in neizrečenosti, kar širi prostor bralnih interpretacij. V poglavju Vedro se literarni subjekt obrača vase, v vsebino, ki jo nosi v sebi. Tu se več pesmi dotakne pisanja, večkrat s podobo kapljanja besed in podob (npr. pesem II/2, VI/2), tudi ustvarjalne blokade VII/2, IX/2). Poglavje Jadro deluje kot iskanje odskočnih desk za dušo, razvijanje jadra, v katerega naj se ulovi nov ustvarjalni zagon, sveža življenjska energija. To lirski subjekt išče s priklicem različnih srečnih drobcev v sebi: otroškega pogleda (I/3), nekdanjega presunljivo lepega akorda (IV/3), srečnega trenutka iz otroštva (V/3) … V drugem delu tretjega poglavja se težišče priklicev posebnih trenutkov iz preteklosti premakne na iskanje posebnega v ne vedno srečnem vsakdanu, na zaupanje v lastno sposobnost odkrivanja lepega in sprejemanja sveta (npr. imeti dovolj moči / da mirno zreš v VII/3). Zaključna pesem je neke vrste čudovit sklep vseh predhodnih meritev pesniškega sekstanta v raziskavi trenutnega stanja razdalj in kotov nekega človeškega življenja v tridesetih pesmih.

Pesmi pogosto zajemajo podobe, primerjave in simbole iz sveta morja in glasbe, kar je tudi avtorjeva prepoznavna lastnost. V pesmih avtor ohrani  nekatere lokalne besede, povezane z jadranjem (škotina, vinč v II/2) ali vetrom (npr. burja škura v VI/1).

Pesmi Sekstanta niso vsiljivo praznične lučke, lučke, lučke in radostni napevi (oboje V/1), pač pa topla rumena svetloba žarnice in zahtevajo pozornega bralca.

Vanja Pegan je uveljavljen avtor, ki je izdal več romanov (Svetilnik, Potovanje na začetek poti, Pisatelj, Adam in pilot, Čoln) in pesniških zbirk (Vsaj za pesem odmaknjen od tega sveta, V nevihtni kapljici nad mestom samevam, Te zabrisan v odsevu objamem čez pas, Pobočja), knjige kratke proze (Štiri morske milje, Nebo davnega poletja …), slikanice (Mesto 2000, Citronček in Giovanin, Tonin), je tudi avtor besedil in glasbenik.