Drobtinice

Drobtinice so eden najpomembnejših romanov v obsežnem literarnem opusu priljubljenega slovenskega pisca in kolumnista Mihe Mazzinija (1961), ki je izšel leta 1987 v tedaj za slovenske razmere neverjetno visoki nakladi 54.000 izvodov. Navkljubtemu, da je domača literarna kritika delo bodisi raztrgala, povečini pa prezrla, je roman med drugim prejel Prešernove družbe za slovenski roman leta in zlato ptico za izjeme umetniške dosežke. Da je roman naletel na tako mlačen odziv pri kritikih, ni presenetljivo, saj Drobtinice s svojo zgodbo in slogom grobo pretrgajo vezi s tradicijo socialnega realizma in navdihujoče domoljubne liričnosti, ki sta bila konec 80. let še vedno močno prisotna v slovenski literaturi.

Osrednji “anti-junak” romana je Egon, boemski pisec ljubezenskih romanov, ki je pri svojih 22. letih obtičal v železarskem okolju Jesenic. Mesto je v romanu opisano kot umirajoča Jugoslavija “v malem” in industrijsko pokopališče socializma, katerega vrednote so se porazgubile v morju cinizma in negotovega pričakovanja konca obdobja “bratstva in enotnosti”, iz radijskih sprejemnikov pa odmevajo skladbe legendarnih skupin The Clash, Pink Floyd, The Platters in The Rolling Stones. V skladu s svojim svobodnjaškim in hedonističnim načinom življenja se Egonov vsakdan vrti okoli popivanja, zakajanja, kratkotrajnih erotičnih avantur, kaljenja reda in miru, nagajanja policiji in druženja z ostalimi ekscentriki iz lokalnih kulturnih krogov. Njegova edina stalna prijatelja sta priseljenska delavca Selim in Ibro; prvi je obseden s filmsko igralko Nastassjo Kinski, drugi pa skuša osvojiti srce Ajše, delavke iz bližnje železarne.

Roman je pisan v grobem in neposrednem jeziku, z dobršno mero ironije in zafrkancije, obenem pa ponuja avtentičen portret boemskega življenja na Slovenskem konec 80. let.