Čolnarna

Čolnarna je po Melanholiji I drugi v slovenščino prevedeni roman Nobelovca Jona Fosseja, ki ga pri nas poznamo bolj kot avtorja dramskih tekstov. Osrednja figura kratkega, poetičnega romana je moški, star okoli trideset let, o katerem v bistvu izvemo zelo malo. Že vse življenje živi v isti hiši z materjo, nima službe, njegova ljubezen je glasba, skupaj s harmonikašem Torkjellom občasno igra na veselicah, obiskuje knjižnico in bere. Njegovo mirno življenje razburka vrnitev prijatelja iz otroštva. Knut, s katerim sta v mladosti skupaj igrala v bendu in ki je medtem postal učitelj glasbe, z ženo in hčerkama med poletnimi počitnicami obišče domači kraj. Prijatelja se nista videla več kot deset let, a medtem ko je Knut doštudiral, našel službo, se poročil in si ustvaril družino, se zdi, da se je pripovedovalec nekako zataknil v času. Če sta si bila moška nekoč zelo blizu, se mednju zdaj vrine nekakšno nelagodje, neprijetni občutek pa se še bolj okrepi zaradi Knutove žene, s katero se pripovedovalec zaplete v čuden odnos. Vzporedno z dogajanjem v sedanjosti se postopoma razkriva tudi podoba preteklosti, bralci pa ugotovimo, da sta se prijatelja pravzaprav začela oddaljevati že v mladosti. In čeprav se razlog morda zdi banalen, je očitno močno zarezal v njun prijateljski odnos in zaznamoval pripovedovalčevo življenje.

Osrednji prostor romana je čolnarna, v kateri sta se prijatelja nekoč srečevala in družila, sanjarila in načrtovala prihodnost, zdaj pa se kaže kot prostor spomina. Zunanjega dogajanja je zelo malo, večina se odvija v glavi protagonista. Njegove ponavljajoče se misli se odražajo v slogu pisanja, ki je zelo ritmično ter zaznamovano s ponovitvami in premolki oziroma tišino. Vsebino oziroma dogajanje v romanu bi pravzaprav lahko skrčili na nekaj strani. Ampak čeprav se zdi, da med branjem, medtem ko sledimo toku zavesti, na nek način ves čas ostajamo na isti točki, vzdušje postaja bolj in bolj tesnobno, med branjem pa se na nas tako kot na pripovedovalca “spravi nemir”. Občutek imamo, da smo ujeti v začaranem krogu, ob tem pa ves čas nestrpno čakamo, da bomo izvedeli, kaj se je zgodilo v preteklosti in s tem tudi razlog za pripovedovalčev nemir in za to, da se je zaprl v hišo in ne hodi več ven. Ob branju se v nas porodi dvom, sprašujemo se, koliko od tega, kar beremo, je resnično, in koliko le plod pripovedovalčeve domišljije. Posamezne odlomke romana bi lahko brali kot pesmi, ponavljajoče se besede in stavki ter neprestano vračanje na začetek pa spominjajo na valovanje morja, zato bi bilo knjigo gotovo priporočljivo izdati tudi v zvočni obliki.

Roman Čolnarna je v izvirniku izšel leta 1989, slovenski izdaji pa je dodan Fossejev govor ob podelitvi Nobelove nagrade leta 2023, ki bralcu osvetli njegovo poetiko in pisanje legitimira kot rešitev: “Saj sem na nek način zmeraj vedel, da pisanje lahko reši življenje, mogoče ga je navsezadnje rešilo tudi meni.” Slednje očitno velja tudi za protagonista Čolnarne, ki že na prvi strani pove, da se je, zato da bi se končno rešil nemira – in ubesedil neizrekljivo – odločil napisati roman.