Enaka glasba

Žanrdružbeni roman, ljubezenski roman
Narodnostindijska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2013
Založba
Prevod Dušanka Zabukovec
Ključne besede Glasba, Ljubezen, Pianisti, Godalni kvartet
Število strani

409

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

13-14 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Glasba, ljubezen in svet tišine

Morda se bo bralcu ob imenu indijskega pisatelja porodilo vprašanje, kako je mogoče, da je roman postavljen v Evropo, da so junaki Evropejci, ki z indijsko podcelino in tamkajšnjim življenjem nimajo niti najmanjše zveze? Takšno vprašanje si namreč, kot zapiše avtorica spremne besede slovenskega prevoda, zastavljajo številni kritiki, ki od Indijca pričakujejo, da bo pisal o ljudeh svojega okolja in njihovih problemih. Vikram Seth o tem sicer govori v drugih leposlovnih delih, o Enaki glasbi pa kritikom odgovarja, »da je sam zgolj pisatelj, ne indijski, ne postkolonialni in ne katerikoli drugi« (spremna beseda, str. 410). V romanu je namreč v ospredju Glasba. Glavni junak, Michael Holmes, drugi violinist v godalnem kvartetu, se med študijem na Dunaju zaljubi v pianistko Julijo, nakar se po raznih zapletih vrne v London in se tu pridruži kvartetu. Julijin obraz pa mu z leti ne zbledi iz spomina in kar naenkrat jo v Londonu spet zagleda. Še enkrat se zbližata, v glasbi in zasebno, čeprav je ona poročena in ima sina. Na enem izmed skupnih sprehodov pa fantek o materi nehote izreče usodne besede. Michael onemi, a njegova ljubezen se ne omaje. Klasična glasba ju tesno povezuje, kljub njeni telesni hibi. Roman je zato hvalnica ljubezni in lepote klasične glasbe, ki zmore premagati še tako nemogoče ovire, pa tudi hvalnica poštenega, zvestega družinskega življenju, ki ga še tako močna nasprotna čustva ne morejo razdreti. Pisan je tekoče, z veliko dialoga. Mogoče ga je brati hitro, saj so tudi poglavja kratka. In še nekaj se zdi vredno omeniti: avtor se v pripisu zahvaljuje mnogim ljudem, ki so mu pomagali pri pisanju in med drugim zapiše: »Čeprav je morda odveč, bi se rad še posebej zahvalil trem glasbenikom, pianistu, tolkalcu in godalcu, ki so mi na zelo drugačen način pomagali tja, kamor me domišljija sama ne bi mogla pripeljati, da sem dobil nekaj občutka za to, kako je morda živeti in pričakovati, da boš še naprej živel v območjih, kjer se svet brezzvočnosti križa s svetovi slišanega, narobe slišanega, na pol slišanega ali izmišljenega zvoka« (str. 394). Zgovoren dokaz, da je pisanje garaško delo, pri katerem se avtor ne more zanašati zgolj na domišljijo, če hoče ustvariti trajno in branja vredno umetnino.

Glej tudi:

Ko sva na pol poti okoli ribnika, Luke reče: »Si mamo spoznal, preden je srečala očka?« Ni videti preveč zadovoljen.
»Kaj? Ja, ja. No, skupaj sva študirala. Glasbenik sem.«
Luke razmišlja o tem in medtem nastane kratka pavza. »Mama me sili, da moram vaditi klavir,« nazadnje pove. »Govorim ji, da bom pilot in da samo zapravljam čas, ampak me ne posluša. Sploh ne.«
»Ti je všeč?«
»V redu je,« pove Luke in strmi v vodo, nato doda nekaj o lestvicah, česar ne slišim.
»Tega nisem slišal. Momljaš.«
»Tako pač govorim,« na lepem čemerno reče Luke.
»Ampak še prejle si govoril zelo jasno.«
»Zato, ker me mama težko sliši. Gluha je … Ojej!« Z roko si pokrije usta.
Zasmejim se. »Zakaj? Ker te sili, da moraš vaditi lestvice?«
Ampak Luke je s široko odprtimi očmi videti popolnoma zgrožen zaradi tistega, kar mu je ušlo. »Ne povej ji,« blekne.
»Česa naj ji ne povem?«
Luke je bled kot zid. Videti je grozno prestrašen.
»Kar sem rekel. Ni res. Ni res.«
»Že dobro, Luke, že dobro. Pomiri se.«
Naslednjih nekaj minut nič ne reče. Videti je, kot da ima slabo vest, skoraj pretresen je. Roko mu položim na glavo in on ne ugovarja. Toda počutim se nelagodno in obupno me skrbi zaradi njegovih besed, vendar ne vem, kaj naj rečem.
(str. 152)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Enaka glasba.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 34
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 7
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 4

Morda vam bo všeč tudi