Veliko je uspešnih in zelo branih priročnikov o odnosih s starši, o medgeneracijskih družinskih travmah, ki lahko uničujejo generacije in generacije odnosov. Kako pokopati mamo, ki je živa, nam to tematiko predstavlja skozi avtobiografsko zgodbo. Ta se začne s tem, ko avtorica sama pri sebi opazi, da hčerki ne zmore nuditi topline in ljubezni, kot bi jo želela. To jo zaboli, saj noče ponavljati uničujočih vzorcev, ki jih pozna iz odnosa s svojo mamo, zato se odloči poiskati psihoterapevtsko pomoč. Struktura romana je tako sestavljena iz terapevtskih pogovorov, digresij v otroštvo ter razmislekov o poteku terapevtskega procesa. Čeprav je splošna percepcija, da bo s terapijo življenje šlo na bolje, se, vsaj sprva, zgodi v resnici vse prej kot to – gre za naporen proces, pri katerem se odpirajo duševne bolečine, rane, ki se najprej razbohotijo in razbolijo, preden jih je moč zaceliti. Tako avtorica v knjigi odstira delčke svojega otroštva in škodljivih vzorcev, ki jih je prevzela iz odnosa s svojo mamo. Težko je ponotranjiti, da je lahko odnos, ki je sicer tako brezpogojen, poln nežnosti, topline in prepojen z ljubeznijo, hkrati tudi tako zastrupljajoč. Proces, skozi katerega se avtorica osvobaja navezanosti na mamo in postavlja svoje zdrave temelje, je boleč in poln žalosti, na kar nas napelje že sam udarni naslov romana. To je zgodba o žalovanju. Za odnosom, ki ga ni mogoče več pokrpati. Je simbolično, obredno dejanje, rezultat katerega je tudi pomiritev s seboj.
Roman odlično predstavi terapevtski proces in bo gotovo v oporo vsem, ki so se kdaj koli podali skozenj. In tudi tistim, ki stojijo osebam v terapevtskem ob strani ter včasih težko razumejo, kaj se z njimi dogaja. Izpostavlja tudi temo razdirajočih posledic alkoholizma, ki povzroča trpljenje več generacij znotraj družine in jo nazadnje tudi razkolje, pahne v situacijo, ki ni več rešljiva, ne glede na vsa mogoča prizadevanja. Nenazadnje pa je to zgodba o soočanju s samim sabo, o zavestni odločitvi za plodno, zdravo življenje in odnose. Je zgodba o pogumu, ki pomaga prebroditi še tako gosto bolečino in priti ven boljši, bolj svoj in postavljen človek.
Objavljeno: 17.10.2025 09:25:58
Zadnja sprememba: 17.10.2025 09:25:58
Po 15 letih skupnega življenja misliš, da poznaš nekoga. Potem pa prebereš njeno knjigo in ugotoviš, da si šele zdaj zares razumel.
“Kako pokopati mamo, ki je še živa” ni lahka knjiga. Je pa nujna.
Nadja piše o terapiji in družinskih odnosih z iskrenostjo, ki te prime za vrat. Ni teoretiziranja, ni pametovanja – samo gola resnica o tem, kako težko je prekiniti vzorce, ki jih nosimo iz generacije v generacijo.
Večkrat sem jo našel za računalnikom ob nespodobnih urah. “Pišem,” je rekla. Zdaj, ko sem prebral rezultat, razumem, zakaj je morala pisati ravno takrat, v tišini, ko so vsi spali.
Ta knjiga je kot dobra terapija – boli, ampak zdravi.
Moj najljubši del? Ko opisuje, kako se uči biti drugačna mama svoji hčerki, kot je bila njena mama njej. Tu sem se našel tudi jaz – v vseh tistih trenutkih, ko se trudimo biti boljši starši, partnerji, ljudje.
Za koga je ta knjiga:
– Za vse, ki ste kdaj sedeli na terapevtskem kavču
– Za tiste, ki še zbirate pogum, da bi šli
– Za vsakogar, ki se sprašuje, zakaj ponavljamo iste napake
P.S.: Ja, vem – partner, ki podaja mnenje, sumljivo. Ampak stavim jutranjo kavo, da se boste strinjali. ☕